Slovenija je v zadnjih letih postala prepoznavna gastronomska država in pridobila dva priznana kulinarična vodiča, ki glede na svoje kriterije, razvrščata restavracije po kakovosti in odličnosti ponudbe. S študenti programa gostinstva in turizem smo želeli zvedeti nekaj več o nastanku obeh.
Michelin
Bolj znana je zgodba o Michelinovem vodniku. Izšel je v Franciji, leta 1900, pri priznanem proizvajalcu avtomobilskih gum. Brata Andre in Eduard Michelin sta pripravila majhen rdeč vodnik, poln priročnih informacij za popotnike, kot so zemljevidi, informacije o tem, kako zamenjati pnevmatiko, kje napolniti gorivo in kje preživeti počitek med vožnjo. Vodnik je bil brezplačen, njegov glavni namen je bil pospešiti prodajo avtomobilov in pnevmatik.
Do danes se je ohranila zanimiva anekdota, ki pravi, da je Andre Michelin obiskal prodajalno pnevmatik in ugotovil, da njegov priljubljeni vodnik uporabljajo kot zaščito za delovno mizo. Na osnovi zavedanja, da ljudje zares cenijo le tisto kar plačajo, so od leta 1920 nov Michelin vodič začeli prodajati.
V letu 1920 je vodnik prvič vključeval seznam hotelov v Parizu in sezname restavracij po določenih kategorijah. Zaradi povečanega zanimanja za informacije o restavracijah sta brata Michelin zaposlila tudi skupino anonimnih inšpektorjev - ocenjevalcev restavracij, kot jih poznamo še danes.
Leta 1926 je vodnik začel podeljevati zvezdice restavracijam, ki so jih najprej označevali samo z eno zvezdico. Pet let kasneje je bila uvedena hierarhija nič, ene, dveh in treh zvezdic.
Leta 1936 pa so objavili tudi kriteriji za pridobitev zvezdic.
Gault&Millau
Zgodba o vodniku Gault & Millau sega več kot 50 let nazaj, ko sta kulinarična kritika Henry Gault in Christian Millau v pariškem častniku objavila zbirko kulinaričnih priporočil za pariško javnost. Zanimanje za gastronomijo je v tistem času zelo naraščalo, zato so prav kulinarični prispevki pospeševali prodajo. Leta 1969 je revija „Gault & Millau“, postala priročnik za dobrojedce.
Henry Gault in Christian Millau sta imela tudi pomembno vlogo pri promoviranju nove smeri na področju kulinarike v Franciji v tem času, imenovane Nouvelle cuisine. Predstavljala jo je mlajša generacija kuharjev, ki so menili, da je potrebno pri kuhanju več eksperimentirati, poenostaviti jedilnike, kuhati lažje bolj zdrave obroke in da preveliko naslanjanje na tradicijo in stara rigidna pravila, preveč omejujejo kreativnost kuharjev.
Tri leta pozneje sta Henry Gault in Christian Millau izdala »Le Nouveau Guide«, kot protest Michelinovemu vodiču. V njem sta Michelinov vodnik kritizirala kot »trdoglavo utrdbo konzervatizma«, ki ignorira novo generacijo francoskih chefov.
Leta 1973 je Gault objavil tudi »10 zapovedi Nouvelle Cuisine« in s tem pomagal k širši prepoznavnosti gibanja, ki je pozneje razširilo po vsem svetu in pomembno vplivalo na razvoj kulinarike.
Gault&Millau za ocenjevaje gostiln in restavracij uporablja lestvico z 20 točkami. Na osnovi točk podeljuje kuharske kape ali avbe. Možno je pridobiti eno do pet kap.
Ugotovimo lahko, da sta oba vodnika nastala v Franciji, se razširila po vsem svetu in sta pomembno prispevata k promoviranju kulinaričnih destinacij, posameznih restavracij in ljudi, ki ustvarjajo v njih.
