Miha Trdan, naš dijak drugega letnika v programu živilsko-prehranski tehnik na BIC Ljubljana, Živilski šoli se že tri mesece šola na daljavo, saj trenutno živi v Pisi v Italiji, kjer igra nogomet v nogometnem klubu Pisa Sporting Club. Z vami delimo njegovo pismo, ki opisuje njegovo pot in izkušnje šole na daljavo. Mihi pa želimo čim več uspehov na vseh področjih!
Moje življenje v Pisi
Pozdravljeni!
Sem Miha, dijak drugega letnika izobraževalnega programa živilsko-prehranski tehnik na BIC Ljubljana in se že skoraj tri mesece šolam na daljavo. V Pisi, kjer igram nogomet v nogometnem klubu Pisa Sporting Club, trenutno živim svoje sanje, saj je profesionalno igranje nogometa nekaj, kar sem si vedno želel. Z mojimi soigralci, ki so (večinoma) Italijani, dva Francoza in Latvijec, igramo v prvi italijanski kadetski ligi, tako imenovani Campionato Nazionale under 17. V mojem kratkem obdobju življenja v Italiji sem imel možnost igranja nogometa proti vrstnikom iz zvenečih nogometnih klubov (Juventus, Sampdoria, Fiorentina, Torino, Empoli, Genoa, Bologna idr.) in treniranja z igralci članske ekipe Pise, med katerimi so nekateri v okolju, kjer živim, pravi zvezdniki. Mesto Pisa resnično živi z nogometom, saj je vsaka domača tekma članske ekipe praznik, s čimer se ne more primerjati prav nobena slovenska nogometna sredina.
Moj odhod v Italijo ni bil načrtovan, saj sem nameraval še nekaj časa igrati pri nogometnem klubu Ilirija, katerega član sem postal šele v začetku leta 2021, potem, ko sem pred tem štiri leta igral za NK Bravo, v katerega sem prišel iz Domžal. V Domžale, kjer sem pridobil veliko nogometnega znanja, pa sem prišel iz mojega matičnega kluba NK Brinje iz Grosupljega, ki je najbližje mojemu rojstnemu kraju Želimlje. Šele nedavno sem izvedel, da so me ogledniki iz Pise opazili na moji prvi tekmi za reprezentanco Slovenije pred tremi leti in od takrat so me redno spremljali; vse do novembra 2021, ko so me povabili na preizkus v Piso. Nato je šlo vse skupaj precej hitro in tako od konca januarja živim in igram nogomet v tem res lepem turističnem mestu.
Pred vpisom v srednjo šolo smo skupaj s starši dolgo preučevali možnosti za moje šolanje, torej šolanje, ki bi ga lahko uspešno opravljal z vsakodnevnimi treningi in tekmami. Tekme so namreč v tekmovalni sezoni, ki traja od avgusta do junija, na sporedu praktično vsak vikend. Po skoraj dveh letih mojega srednješolskega izobraževanja moram priznati, da sem zadovoljen z izbiro šole, saj sem v prvem letu šolanja uspešno usklajeval šolanje in nogomet, tudi v drugem letniku študija pa mi pri šolanju na daljavo učitelji stojijo ob strani in mi omogočajo pridobivanje znanja in opravljanje izpitov na daljavo. Čeprav to velikokrat ni lahko, saj je moje srednješolsko izobraževanje še najbolj podobno fakultetnemu študiju, saj sam (s precejšnjo pomočjo mame in sestre Špele, za kar sem jima iskreno hvaležen) pridobivam znanje iz študijskega gradiva, ki mi ga pripravijo učitelji, izpite pa nato opravljam na daljavo (Zoom)…
Ker je bil moj odhod v Italijo, ki se je zgodil sredi letošnjega šolskega leta, povsem nepričakovan, smo morali v zelo kratkem času urediti številne šolske formalnosti in pri tem sta mi res veliko pomagala moj razrednik, profesor Marko Basej in svetovalna delavka gospa Tanja Kek. Brez njiju nam v tako kratkem času ne bi uspelo in zato sem jima nadvse hvaležen.
V Pisi živim v nekdanjem hotelu Rosso di Sera Relais Tuscany, ki ga ima zdaj v lasti moj klub, in je le pet minut hoje oddaljen od znamenitega poševnega stolpa v Pisi. V hotelu je 10 sob in v večini od njih živimo nogometaši kadetske (16- in 17-letniki) in mladinske ekipe (18- in 19-letniki) Pise. Sam živim v podstrešni sobici z balkonom skupaj s soigralcem Lapo, ki je iz okolice Firenc. Tudi v drugih sobah živita skupaj po dva nogometaša in tako je v njih razporejenih še 5 Francozov (z enim od njih, Urielom, ki ima francosko in kamerunsko državljanstvo, sva dobra prijatelja) in 9 Italijanov, ki prihajajo iz bolj oddaljenih mest v tej zanimivi državi. Najpogostejši jezik v našem hotelu je italijanščina, zato se tudi sam prizadevam čim prej naučiti tega romanskega jezika, saj ga nujno potrebujem pri vsakodnevni komunikaciji; tako s »cimrom« in drugimi fanti v hotelu, kot tudi na nogometnem igrišču (na treningih in tekmah). Trenutno se sporazumevam predvsem v angleškem jeziku, a bi bila italijanščina precej bolj primerna, zato si je želim čim prej naučiti.
V pritličju našega hotela je jedilnica, kjer imamo vsak dan zajtrk, kosilo in večerjo. V primerjavi s Slovenijo so italijanski zajtrki skromnejši, kosila primerljiva, večerje pa so obilnejše. To dejstvo mi je delalo na začetku mojega bivanja v Italiji kar precej težav, zdaj pa sem že približno uravnotežil obroke.
Učim se v moji sobi v dopoldanskem času, saj je takrat moj »cimer« v šoli, pa tudi izpite na daljavo, po predhodnem dogovoru z učitelji, opravljam takrat. Vsak dan se prek aplikacij Viber ali WhatsApp slišim z domačimi. Z mamo se pogovarjam predvsem o šolskih zadevah, z očetom pa o nogometu.
Čeprav je nogomet zame zelo pomembna stvar in si nadvse želim tudi v prihodnosti živeti od njegovega igranja, pa se zavedam pomena šole. Starša mi namreč vedno govorita, da je potrebno v šolo hoditi, ko si mlad, saj so v nekoliko poznejših letih pomembne druge stvari v življenju – družina, ustvarjanje skupnega doma idr. Prav tako pa športnika, poleg številnih izjemno lepih stvari, spremljajo številne pasti, ki lahko upočasnijo ali celo prekinejo njegovo kariero; na primer poškodbe, prihod novega trenerja, lastnika kluba ipd. Zato si močno želim končati šolo in po mojih najboljših močeh se bom potrudil, da mi bo tudi uspelo.
