Naša Šolska turistična agencija KULT316, ki deluje pod okriljem BIC Ljubljana, v času, ko zaradi varovanja zdravja ostajamo doma, pripravlja zanimive potopise. Tokrat smo se podali na Mavricij!

»Bog je najprej ustvaril Mavricij, šele nato nebesa. In nebesa je naredil  po podobi, kot je Mavricij,« je  Mark Twain izjavil pred več kot sto leti.   

NEBESA NA ZEMLJI

S hčerko sva julija leta 2014 obiskali Mavricij, kjer so v juliju dnevne temperature dosegle največ 25 stopinj. Leteli sva z največjim potniškim letalom na svetu Airbus A380, se ustavili v Dubaju in nato po osmih urah poleta pristali na otoku v Indijskem oceanu. Pri izkrcanju na otok veljajo stroga pravila, saj so že v letu 2014 vsem potnikom merili temperaturo in s podpisom je moral vsak potnik jamčiti, da je zdrav. Še pred pristankom pa so letalo z dezinfekcijskimi sredstvi popolnoma razkužili, da se na otok ne bi prenesle bolezni.

Mavricij ni najbolj poceni izbira za počitnikovanje, zato sva si izbrali preprost hotelček na plaži, kjer sva vsako jutro uživali v zajtrku z eksotičnim sadjem, ki ga je bilo res v izobilju.

Bele peščene plaže, kristalno čisto morje, zelene palme in sonce. To je najboljši opis za enega najlepših tropskih otokov. Polja sladkornega trsa in čaja, čudovita vulkanska pokrajina, prijazni ljudje in lokalne jedi vse to še potrjujejo. Glavno mesto Port Louis je kot nalašč za raziskovanje vrveža in sprehode med živopisanimi stojnicami in pletenimi cekarji, v katerega lahko naložimo vse nakupljene dobrote. Dolgo nazaj je na Mavriciju živel tudi slavni ptič dodo, o katerem je napisano polno zgodb in velja za otoškega junaka.

Mavricij leži ob obali Afrike v jugozahodnem Indijskem oceanu in kljub temu, da je otok eden najbolj naseljenih na svetu, na katerem živi 1,3 milijona prebivalcev in se meša polno kultur, se na vsakem koraku čuti sproščenost, sprejemanje drugačnosti in prijaznost domačinov. Prav lahko bi ga imenovali tudi otok tisočerih obrazov, saj današnji prebivalci nosijo gene prednikov, ki so naseljevali otok v zgodovini. Na otoku aktivno govorijo 22 jezikov.

Otočje je bilo poznano arabskim trgovcem že v 10. stoletju in je ostalo nenaseljeno vse do prihoda Portugalcev leta 1505, ki so na otoku ostali do leta 1598, nato pa so prišli Nizozemci, ki so dali otoku ime po princu Mauriceu Nassau Oranskem. V stoletjih, ki so sledila, so si otok podajali Francozi in kasneje Britanci, ki so otok spremenili v svojo kolonijo. V začetku 19.stoletja so na otok naselili najemniške delavce s Kitajske, po ukinitvi suženjstva leta 1834 pa še delavce z Indijske podceline, katerih potomci danes predstavljajo večino prebivalstva.  Leta 1967 je Mavricij dobil popolno avtonomijo in bil do leta 1992 kraljevina, nato pa je postal republika.   

Prebivalstvo na otoku je zelo pisano. Na Mavriciju živijo ljudje indijskih in afriških korenin, ki jih imenujemo kreoli, svetlopolti Mavricijani, ki so Francozi, ki so se v preteklosti preselili na otok, Kitajci in  muslimani. Zato je otok tudi pester v svoji arhitekturi, nekje naletimo na hindujske templje, drugje na  kitajske četrti, nato nas na obali v svoj objem vabijo preproste ribiške vasice, iz barakarskih naselij odmevajo ritmi glasbe. Najbolje se domačini sporazumevajo v angleškem ali francoskem jeziku.

PAMPLEMOUSSE, NAJSTAREJŠI BOTANIČNI VRT NA JUŽNI POLOBLI

Mavricij je prekrit z bujnim zelenjem in rastlinjem, a kljub temu je vredno obiskati katerega izmed parkov in botaničnih vrtov, kjer lahko vidimo in spoznamo drevesa in rastline, katere le gledamo po televiziji ali o njih beremo.  Pamplemousse je najstarejši botanični vrt na južni polobli in njegovo uradno ime je Botanični vrt Sira Seewoosagura. Sprva je bil to zasebni vrt francoskega guvernerja otoka, ki ga je dal zasaditi pred 300 leti. Pred obiskom vrta sva se dobro zavarovali s spreji pred komarji in najeli lokalnega vodiča ki naju je popeljal  do pravih naravnih biserov.

Botanični vrt je zasajen z več kot 650 različnimi vrstami rastlin, med katerimi so ogromni baobabi, stekleničaste palme, Slovenci ji rečemo tudi slonova noga,  ter posebnost vrta, ki nam najprej pade v oči. To so ogromni lokvanji, ki so tako veliki, da naj bi na njih lahko spal celo dojenček. V vrtu najdemo tudi  85 različnih vrst palm s celega sveta, zeliščni vrt, kjer najdemo vanilijo, cimet, kardamom in druge.

Omeniti pa moram tudi, da so v parku poskusili zasaditi murve, ker so si obetali razvoj svilne industrije, v murvah se namreč naselijo sviloprejke, a je ideja propadla, ker je prišlo na otoku do epidemije malarije in v ta namen so zasadili polno evkaliptusov, ki veljajo za sušilce močvirja ter tako pomagali k izsušitvi in preganjanjem komarjev.

NASADI  SLADKORNEGA TRSA, ČAJA IN VANILIJE

Za raziskovanje otoka sva namesto najema avta, na koncu najeli kar avto z voznikom, saj je bila cena enaka. Vozijo po levi strani ceste, kar je ostanek angleškega vpliva.

Voznik naju je peljal do nasadov sladkornega trsa, ki so ga v 17.stoletju zasadili Nizozemci, ki so ga uporabljali za proizvodnjo alkoholne pijače arak, za katero so potrebovali melaso, ki je stranski produkt v pridelavi sladkorja. Po odhodu Nizozemcev, je otok leta 1710 postal francoska kolonija in proizvodnja sladkorja je postala glavna dejavnost, ki je prinašala dobiček. V tem času so zgradili veliko potrebne infrastrukture, ki je naredila proizvodnjo še bolj donosno.

Voznik je z mačeto odsekal sladkorni trs, ga prepolovil in prvič sva zagrizli v steblo trsa, iz katerega sva poskušali iztisniti sladki sok. Nisva bili najbolj uspešni, sva pa kasneje na najinem raziskovanju večkrat pili stisnjen sok sladkornega trsa. Brez nakupa rjavega sladkorja v kockah, ki je pravi simbol Mauritiusa, tudi nisva odšli domov. Mauritius danes izvaža le še naravni rjavi sladkor, ki je v Evropi zelo cenjen.

Leta 1810 so otok prevzeli Britanci in z ukinitvijo suženjstva leta 1835 je prišlo do velikega pomanjkanja delovne sile na plantažah, ki so jih Francozi pripeljali iz Afrike in Madagascarja.  Število mlinov za sladkor je upadlo od leta 1860 z 296 na samo 17 v letu 1990, deloma tudi zaradi spremenjene tehnologije. Slabe letine so povzročali tudi uničujoči cikloni in deloma paraziti, ki so zajeli plantaže.

Naslednje mesto raziskovanja je bilo mestece Bois Cheri, ki se ponaša z najstarejšo plantažo čajev in po njem se imenuje tudi blagovna znamka. Prvi nasad na otoku je bil leta 1890 in le dvajset let kasneje so na tržišču ponudili Vanilla čaj, ki ostaja najljubši okus otočanov.

Klimatske razmere na otoku so idelane za gojenje čaja in mavricijanski čaj je znan po svoji kvaliteti brez uporabe pesticidov. Letno naberejo 6732 ton čajnih lističev in iz tega proizvedejo 1295 ton čaja. Tudi brez čaja nisva mogli domov.

Na otoku je tudi nekaj nasadov vanilije, ki zahtevo veliko ročnega dela in vsako leto je cena na svetovnem trgu višja. Nekateri izmed nasadov imajo oglede za turiste in možnost nakupa čistega ekstrakta ali izdelkov.

PORT LOUIS IN ZNAMKA ZA PENI, VREDNA DVA MILIJONA FUNTOV

Glavno mesto otoka je živahni Port Louis. Za obskovalce je najbolj privlačna glavna mestna tržnica, kjer se stojnice v več ulicah in pod pokritimi zgradbami šibijo pod težo sadja, zelenjave in rib. Povsod ponujajo tudi sok iz stisnjenega sladkornega trsa in kokosovo vodo iz nezrelih orehov.

Najin voznik je hodil z nama, saj je v glavnem mestu prisotno veliko kriminala. 

Mesto leži ob  naravnem pristanišču, ki ga obkrožajo planine. Med znamenitostmi so Citadela, ki dominira nad mestom, anglikanska in katoliška stolnica, prirodoslovni muzej ter poslopje urada za imigracijo Aapravasi Ghat.

Posebej zanimiva je zgodba ene najdražjih znamk na svetu, gre za dve znamki s profilom angleke kraljice Viktorije. Ena je rdeče rjava za en peni, druga pa v modri za dva penija. Obe imata veliko napako, ki so jo kmalu odkrili in jih zato natisnili manj, kot so načrtovali. Okoli 1500. Namesto Post Paid, so napisali Post Office, kar pomeni pošta. Napaka je nastala, ker je tiskar tako hitel zaradi naročila žene guvernerja Mauritiusa, ki je želela znamke uporabiti za vabila za inavguracijski ples. Za kuvero, ki jo krasita obe znamki, so leta 1993 iztržili okoli 4 milijone dolarjev.

RAJSKE PLAŽE

Ob besedi Mavricij, se nam pred očmi naslikajo dolge bele peščene plaže s palmami. In ta predstava ni daleč od resnične podobe rajskega otoka. Ležalniki, hotelski imajo več ali manj vsi bele lesene ležalnike, za senco palmo ali dežnik iz trsja in ležalniki so odmaknjeni med seboj tako, da imaš nehote občutek da si tam sam. Dolgi sprehodi ob jutrih ali sončnih zahodih v peščenem pesku, koraki za nami puščajo sledi...

Otok je obdan s koralnim grebenom, ki je do obale prebit le na nekaterih mestih. Znotraj koralnega grebena nas čakajo prelepe bele peščene plaže, ki jih ponekod popestrijo črne kamnine. Zaradi relativno hladne vode, ki je imela okoli 20 stopinj, sva veliko časa preživeli na sprehodih po belem pesku, sem pa tja pa sva le zbrali pogum in skočili v kristalno čisto vodo.

HRANA

Mešanica kultur na otoku pomeni pestro raznovrstnost kulinarične ponudbe. Najdemo kitajske in indijske restavracije, pa sodobne restavracije z visoko kuhinjo, picerije in italijansko hrano.  

Prava paša za oči so lokalne tržnice, ki ponujajo ogromna zelenjave in sadja, za nas predvsem eksotičnega,  raznovrstne ribe in rake, žitarice... Najbolj pogosta jed na otoku pa so gotovo ribe in ostali morski sadeži, katere lahko kupimo od lokalnih ribičev in si jih pripravimo sami.

Francija je imela velik vpliv na kuhinjo in še danes v restavracijah najdemo tipične francoske jedi.

V 19.stoletju, ko so na otok prišli Indijci, pa so s seboj prinesli tudi indijske okuse in na otoku najdemo tako severne kot južne okuse Indije, najdemo tako raznovrstne karije in čatnije.

S prihodom Kitajcev, so na otok prišli kitajski okusi, ki imajo za osnovo riž in rezance, ki so lahko pečeni ali kuhani, pomladanske zvitke, črni fižol in drugo. Domačini azijske restavracije obiščejo ob kakšnem slovesnem dogodku.

Za krajšanje dolgih dni doma, lahko potujemo s mislih, spečemo znamenite rožnate piškotke, katerih recept je originalno z Mavricija, zapremo oči in že smo z mislimi na rajskem otoku.

Napolitaine

• Potrebujemo:
• 250 g moke
• 175 g masla
• 2 skodelici sladkorja v prahu
• Mrzla voda
• Nekaj kapljic rožnatega/rdečega barvila

Moko in maslo zdrobimo med prsti in gnetemo, da dobimo testo, ki ga za pol ure postavimo v hladilnik. Če je testo preveč suho, dodamo še košček masla. Razvaljamo ga na pol cm debelo in izrežemo kroge, ki jih polagamo na pekač na peki papir ter pečemo 15 minut na predhodno ogreti pečici na 180 stopinj. Ohladimo in namažemo polovico s poljubno marmelado, najbolj se poda jagodna ali malinova. Posebej umešamo sladkor v prahu, barvo za živila in dodamo hladno vodo, da dobimo gosto tekočo zmes. Z njo oblijemo sestavljene piškote in pustimo na sobni temperaturi, da se sladkor strdi.

Pripravila: Katja Orehek Hati, vodja Šolske turistične agencije KULT316