NAŠA ŠOLSKA TURISTIČNA AGENCIJA KULT316, KI DELUJE POD OKRILJEM BIC LJUBLJANA, V ČASU, KO ZARADI VAROVANJA ZDRAVJA OSTAJAMO DOMA, PRIPRAVLJA ZANIMIVE POTOPISE. TOKRAT SMO SE PODALI NA JAPONSKO!

Na Japonsko sem si želela dolga leta, a nikoli ni bilo priložnosti za daljše potovanje, ker za Japonsko potrebuješ čas. Čas in denar. Napol službeno, napol zasebno, sem po Japonski potovala v aprilu 2015. April je običajno na Japonskem mesec, ko cvetijo češnje, milijoni češnjevih cvetov so od nekdaj privabljali obiskovalce in turiste. Pravzaprav češnje cvetijo od februarja do aprila in cvetenje gre od juga do severa države. Sama sem cvetove ujela pod in na pobočjih vulkana Fuji.

Država je v namene napovedi cvetenja ustanovila posebno metereološko agencijo, ki pa so jo pred leti ukinili, ker zaradi klimatskih sprememb, napovedi niso bile več točne. Tradicija občudovanja češenj se imenuje sakura, ljudem cvetovi pomenijo simbol upanja in prenove. Tradicija izhaja iz devetega stoletja, ko so prvo češnjo zasadili pred cesarsko palačo in od takrat naprej jih slavijo kot aristokratske rastline. Najstarejšemu, ki raste v prefekturi Jamanaši,  pripisujejo od 1800 do 2000 let in še vedno vsako pomlad zacveti. 

Japonska je dežela, ki obogati s številnimi doživetji. Skrivnostna oddaljena dežela že stoletja vznemirja domišljijo z gejšami, samuraji, kamikazami, ikebanami in zen budizmom. Dežela vzhajajočega sonca vabi s svojo drugačnostjo in zastrto tančico neke skrivnosti, ki pa se na koncu potovanja izkaže za navdušenost nad videnim in doživetim. Japonska je dežela, ki jo tvori veriga otokov in otočij, med njimi štirje veliki. Hokaido, Honšu, Šikoku in Kjušu. Največ znamenitosti za popotnika se nahaja na največjem otoku Honšu.

Potovanje sem začela v Tokyu, na letališču Narita, kamor sem priletela po 17 urah direktnega poleta iz Istanbula. Kljub velikemu letališču, je bilo to prvič, da nisem občutila nekega hitenja, vrveža ali živčnosti. Vse se je zdelo samo po sebi umevno, umirjeno in organizirano. Ob vožnji s taksijem v center Tokya, sem z grozo ugotovila, da sem na letališču v menjalnici na zunanjem pultu pozabila denarnico z vsem denarjem in kreditnimi karticami. Voznik je zapeljal na prvi izvoz in obrnil nazaj proti letališču, ki sem ga zapustila pred pol ure. Denarnica me je čakala v menjalnici, le povedati sem morala svoje ime. In ta poštenost se je na moji 14 dnevni poti vedno izkazala kot neka stalnica domačinov.

Tokyo. Moderno velemesto in brezhibna čistoča.

Prvi vtis o mestu ponoči je bil veličasten, obvoznice, večnadstropne ceste, luči, vse v lučeh in osvetljeno. In ta kontrast med umirjenostjo in gnečo in velikostjo mesta, ki je po številu prebivalcev eno največjih na svetu, je vseskozi prisoten v vseh večjih mestih.

Naslednje jutro sem se podala skozi trinajst milijonsko mesto, v katerem ni niti enega koša za smeti, saj prebivalci ne jedo na cesti, če pa imajo smeti, jih odnesejo s seboj domov.  

Znamenita je tokijska podzemna železnica, kjer so ob konicah na postajah zaposleni porivalci v vagone, da se izkoristi vsak prostor na vlaku. Očaral me je park pred Cesarsko palačo, v katero ni vstopa, le dvakrat letno se na ogled postavi cesarska družina. Najbogatejši predel Tokya je Ginza, kjer se nahajajo luksuzne trgovine in spominja na avenijo evropskih velemest. Tujce razočara le dejstvo, da ni uličnih lokalov in kavarn, kjer bi popotnik posedel in opazoval vrvež okoli njega. Lokali so v poslovnih zgradbah v nadstropjih. Stolp Tokyo, nekoč simbol mesta, ni več najvišji v mestu, sedaj je to Sky Tree, druga najvišja zgradba na svetu s 667 metri. A to ni stanovanjska zgradba, služi le za antene in razgledni ploščad ter restavracijo.

Japonska hrana navduši.

Japonska ni samo suši in sake. Je mnogo več. To je druga kuhinja po vrsti, ki jo je Unesco uvrstil na listino svetovne kulturne dediščine. Takoj za Francijo. In Tokio in Kyoto sta dve izmed japonskih mest, ki se ponašata z največ Michelinovimi zvezdicami.

Izraz za japonsko kuhinjo je washoku in označuje tradicionalno japonsko hrano, ki so jo pripravljali v obdobju pred dinastijo Meiji, ki je Japonsko odprla zahodu in njegovim vplivom. Najbolj znane jedi so suši, sašimi, tempura, miso juha in soba, ajdovi rezanci. Vse skupaj začinijo z wasabijem, algami, sojino omako in sakejem, ki so najznačilnejši dodatki. Posebno doživetje je samostojno kuhanje shabu shabu obroka, ki sem si ga privoščila ob obisku prve restavracije. Na sredini mize je vgrajena kuhalna plošča, na kateri počasi vre voda. Nato so prinesli tanko narezano govedino, svinjino, cmočke, testenine, zelenjavo, gobe, tudi shitake in s paličicami sem si nato po vrsti v vodi skuhala vse sestavine in jih s cedilom pobirala iz vode. Vse skupaj sem začinila s sezamovo ali sojino omako.

Posebej je potrebno omeniti suši, za katerega je recept nastal povsem po naključju. V 7. stoletju so Japonci odkrili poseben način konzerviranja s kisom. Surovo ribo so položili ob riž, riba je začela fermentirati, riž je izločil kislino in fermentiral. Tako je nastala glavna sestavina sušija, sladko kisli riž. Ribe so različne in surove, dodatki pa wasabi, japonski hren, vloženi ingver, alge nori in sojina omaka. Suši je dosegel največjo popularnost v 19.stoletju. Lokali so imeli vhode zastrte z zaveso in gostje so si ob odhodu vanjo brisali roke. Veljalo je pravilo, da čim bolj umazana je zavesa, tem boljši je suši, ki ga pripravljajo. Pitje zelenega, gostega čaja je poseben obred, tradicionalen in dolgotrajen, vsaka kretnja in vsak postopek je točno določen. Sake je riževo vino, tradicionalno najboljšega pripravljajo v okolici Kobeja, kjer imajo obilico čiste izvirske vode in riževa polja.

Gejše so verjetno najbolj prepoznaven simbol Japonske.

Na Japonskem obstajajo posebne četrti po imenu Karjukai, ki so namenjene estetskim užitkom, v njih živijo in delajo posebne umetnice, imenovane gejše. Gejša pomeni družabnico, ki obvladuje znanja lepega vedenja, kaligrafije, igranja na glasbilo, petje, ples in aranžiranja cvetja.

Kyoto je japonsko mesto, ki mi je ostalo najbolj v spominu. To je stara prestolnica in mesto gejš, ki  nastopajo v ekskluzivnih gostiščih imenovanih očaja. Kimono, noša gejšinega poklica, je za njih svetinja. Narejeni so iz najboljših in najdražjih tkanin na svetu, vsak kimono je unikatna umetnina in prava umetnost. Življenje gejš je vedno ovito v tančico skrivnosti in zato toliko bolj vzbuja radovednost. Prebrala sem knjigo Gejša, ki jo je po spominih napisala Mineko Iwasaki in jo vsakomur priporočam v branje, saj nam odkrije številne podrobnosti.

Zen Budizem  

Obisk templja je drugačen, kot drugje po svetu. Izvirna japonska religija je šintoizem, verovanje v bogove, ki se imenujejo kami. Kami so sveti duhovi, ki prevzemajo oblike vetra, dežja, gor, dreves …Tudi ljudje po smrti postanejo kami in se jih globoko spoštuje.  S prihodom budizma na Japonsko l. 532 je prišlo do zlitja obeh verovanj in prišlo je do zanimivega odnosa obeh ver, ki ga imenujemo zen budizem.  Na Japonskem so številni budistični in šintoistični templji in Japonci hodijo v obe vrsti, običajno v budistične za posmrtno življenje in v šintoistične za vesele dogodke. Vstop v šintoistične templje predstavljajo vrata, toriji. Ob vhodu se nahajajo sodi za sake, to so darila templju, sake služi za obredne običaje. Po vstopu skozi tori, se na drugi strani nahaja vodnjak za obredno očiščenje, ki ga izvajajo obiskovalci. Obred čaščenja je zelo enostaven, priklon in plosk rok in kasneje pisanje na lističe in obešanje želja na drevesa. Tudi sama sem se vživela v verovanje domačinov in ob obisku vsakega templja na nizko drevo obesila ploščico z napisom želje.

Vulkan Fuji

Gora Fuji je za Japonce sveta gora, na njo sem se povzpela z avtobusom do pete postaje. Zakaj peta postaja? V preteklosti so na goro hodili peš in si svetili z oljnimi lučkami, ena skodelica olja je zadostovala za določen del poti in ponovno so jo napolnili, da so si osvetlili pot proti vrhu. Do višine 2.300 metrov so potrebovali 5 meric olja, zato se imenuje peta postaja. Na tej višini je polno trgovinic s spominskimi žigi in razglednicami ter japonskimi slaščicami iz riževe moke – mochi. Izgledajo pisano in vabljivo, zato sem jih nakupila kar nekaj škatel, a več kot enega mochija nisem mogla pojesti. Riževa moka, sladkor in barva, to je vse kar ostane od okusa.

Hirošima

Sama ne maram črnega turizma, v moji dolgoletni poti turistične vodnice, sem obiskala le nekaj tragičnih mest in tudi Hirošima me je pretresla. Atomska bomba je eksplodirala 6.8. 1945 in spremenila ne samo mesto, ampak tudi svet. V parku sem srečala ljudi, ki imajo pri sebi mape s fotografijami, nekateri pa učijo turiste zgibanja papirnatih žerjavov, ki po japonski tradiciji simbolizirajo dolgo življenje in srečo. Ljudje so potomci umrlih ali preživeli in z mirnostjo razlagajo in opozarjajo na posledice vojne. Spomenik otroškim žrtvam predstavlja deklica Sadako, ki je verjela, da ji bo 1000 zgibanih žerjavov prineslo rešitev pred smrtjo, kar je tudi opisano v knjigi napisani v njen spomin. Muzej je prava učna ura in opomin, kaj se nikoli več ne sme zgoditi.

Hitri vlak Shinkansen

Ena izmed posebnosti, ki me je najbolj navdušila, so hitri in legendarni vlaki Shinkansen, prvi je  zapeljal 1. oktobra 1964, deset dni pred začetkom Olimpijade v Tokyu. Takoj so postali hit in do danes se je omrežje razširilo po vsej Japonski. Od običajnih tračnic je poglavitna razlika ta, da posamezni odseki tračnic niso vijačeni skupaj, ampak so varjeni, zato ni neprijetnega zvoka. Operativna hitrost vlakov je 300 km/h in danes je vseh prog skupaj 2.746 kilometrov. Shinkanseni so v 40 letih obratovanja prepeljali več kot šest milijard potnikov brez ene same smrtne nesreče in edino iztirjenje se je zgodilo leta 2004 zaradi potresa. Leta 2003 je japonska uprava za železnice sporočila, da je bil povprečen odmik od načrtovanega časa prihoda vlaka samo 6 sekund v enem letu.

Na prvi vožnji sem se še nekako lovila, ker je na peronu točno določen prostor za vstop in to je do centimetra natančno in vlak ustavi točno na centimeter, tudi sedeži so vsi oštevilčeni, saj vožnja ne dovoljuje stanja na vlaku. So pa vožnje kar precej drage, za pot od Tokya do Kyota sem plačala 120 € in to vozovnico sem kupila tri mesece vnaprej preko interneta.

Šoguni in samuraji

V 12. stoletju je bilo glavno mesto Japonske Kyoto in tam je bival tudi cesar. Vojščak Yorimoto pa je premagal klan Taira, zato so ga poimenovali »barbare premagujoči veliki general«, to je naziv, ki je poznan pod imenom Šogun, Yorimoto je bil prvi izmed njih in Japonski so vladali skoraj sedem stoletij. Konflikt med baroni na posestih je postajal čedalje večji in pojavljati se je začel razred poklicnih bojevnikov. Ti možje so se imenovali samuraji in so za vedno zaznamovali zgodovino Japonske. Le kdo ne pozna častnega samomora samurajev, imenovanega hara kiri? In čudovitih gradov Bela in Črna čaplja.

Ikebane in vrtovi  z bonsaji

Posebej velja omeniti tudi japonske vrtove. Vrtovi na Japonskem so posebna vrsta umetnosti, ki se razvija od 6. stoletja naprej. Vrtovi vzpodbujajo domišljijo in premišljevanje, namenjeni so za sprehajanje, velikokrat v njih srečamo tudi bonsaje. Višek popularnosti je tovrstna umetnost urejanja cvetja in rastlin prvič doživela v 16. stoletju, pod vplivom budističnih mojstrov čajnega obreda, od takrat pa le še narašča, saj je danes na Japonskem in drugod preko 1.000 različnih šol aranžiranja.

Obredno pitje čaja

Tradicija pitja čaja je duhovna izkušnja, ki pooseblja harmonijo, spoštovanje, čistost in mir, se na Japonskem prenaša iz generacije v generacijo, ne glede na družbeni sloj prebivalstva in njihovega vsakdana. Japonci na tradicionalnih obredih najraje pijejo Matcha zeleni čaj.

Pred japonskim obredom pitja čaja gostje počakajo v čakalnici, dokler gostitelj ni pripravljen. Gostje morajo pred obredom hoditi po rosni zemlji, da se osvobodijo prahu sveta in si roke ter usta umiti v kamnitem umivalniku. Tradicionalni obredi pred postrežbo čaja, skupaj z zavoljo in odmori, trajajo tudi do štiri ure. Čajni obred se začne, ko gostitelj skledo s čajem preda prvemu gostu in si ob tem izmenjata pozdrav v loku. Ta gost skledo najprej občuduje, jo zavrti, naredi požirek, obriše rob sklede in jo preda naprej naslednjemu gostu. Izmenjavanje sklede traja dokler zadnji gost ne naredi požirka. Skleda se nato preda gostitelju, ki jo skupaj z metlico in zajemalko, očisti. Ko se na koncu gostitelj prikloni, je obred končan.

Ikigaj

Ikigaj je japonska beseda, ki opisuje užitke in pomen življenja. Sestavljena je iz besedice iki (živeti) in gaj (razlog). Uporablja se v različnih okoliščinah, opisuje pa lahko tako drobne vsakdanjosti kot tudi pomembne cilje in dosežke. Imeti jasno določen ikigaj, veliko strast, prinaša zadovoljstvo, srečo in daje smisel življenju. V trenutku, ko odkrijemo razlog bivanja, se najbolj rutinsko opravilo spremeni v srečen tok. Kdor najde svoj ikigaj, ima vse, kar potrebuje za dolgo in srečno življenje.

Katja Orehek Hati, vodja Šolske turistične agencije KULT316