Argus je moja lastna kreacija s katero sem aprila 2019 nastopil na Mednarodnem barmanskem tekmovanju višjih strokovnih šol za gostinstvo in turizem. Z njim sem pri okusu dosegel največje število točk in na tekmovanju zmagal. Rdeča nit tekmovanja so bile svetovne znane slike, ki so bile naključno dodeljene vsakemu tekmovalcu. Ocenjevali so nas pri tehniki priprave, okusu, načinu povezave slike in koktajla, predstavitvi (zgodbi) in teoretičnem znanju. Argus temelji na sliki Splav Meduze, ki jo je naslikal Théodore Géricault. Za razumevanje recepture je ključno poznavanje zgodbe nastanka slike.
Slika je nastala pri slikarjevem 27. letu starosti. Danes velja za klasičen primer obdobja Romantike. S svojo brutalnostjo, realizmom in surovimi čustvi, ki so spremljala naslikani dogodek, je zelo šokirala francoski narod. Zgodba, po kateri je slika nastala, ni nič manj grozljiva kot njena upodobitev na platnu. Meduza je bila francoska ladja, ki je na svoji poti vzdolž Afrike zaradi nepazljive plovbe 2. julija 1816 v bližini Mavretanije zadela peščeno nabrežje. Po številnih neuspešnih poskusih osvoboditve nasedle ladje, se je posadka razporedila po rešilnih čolnih. Ker je bilo ljudi na ladji štiristo, mest v čolnih pa veliko manj, so hitro in površno izdelali splav. Nanj so premestili vse ostale preživele (146). Zaradi slabih zalog hrane in pijače (kruh, piškoti, voda in vino), so ljudje hitro ostali brez hrane. Pojavila so se nesoglasja in nasilje; veliko ljudi pa je moralo prostovoljno ali pa celo na silo splav zapustiti. Zaradi dolgotrajnega pomanjkanja hrane se je med ljudmi pojavil kanibalizem. Ko je rešilna ladja Argus prispela, je bilo živih le še 15 ljudi. Ta prizor in počasna odzivnost države pri reševanju je takrat povzročila odmeven škandal.
Takšno zgodbo je težko razumeti, še težje pa jo upodobiti v kozarcu. Gre za dogodek, ki ga ne pozabimo zlahka in zaradi tega je bil izziv še toliko večji. Ker način postrežbe ni nič manj pomemben kot sam koktajl, sem si pri le-tem vzel še nekoliko več časa kot za ujemanje okusov. Hotel sem upodobiti splav, koktajl pa sestaviti tako, da bi se po močnih sestavinah vsaj malo približal močni volji preživelih. Po številnih poskusih je končno razmerje izgledalo takole:
- 2 cl Sailor Jerry spiced rum
- 2 cl Drambuie
- 1 cl Amaretto (Stock)
- 1 cl Sour Grapefruit (DeKuyper)
- 2,5 cl lastnega sirupa flambiranih pomaranč.
Čeprav izgleda enostavno, že najmanjša sprememba močno vpliva na okus. Z izjemo sirupa, ki sem ga pripravil sam, so vse sestavine dostopne v maloprodaji. Pri pripravi sirupa sem uporabil tehniko, kjer se najprej pripravi omaka. Za flambiranje sem uporabil Hennessy V.S., saj prav tako izhaja iz Francije, njegova aroma pa odlično dopolni pomaranče. Ko se je ponev ohlajala, sem vanjo dodal še vejice svežega timijana in začinil z solnim cvetom. Ker sirup vsebuje maslo, ga je bilo pred uporabo potrebno temeljito premešati z paličnim mešalnikom, s čimer maščobo dobro pomešamo z ostalimi sestavinami. Zaradi razlik v gostoti sestavin, se mi je najboljša tehnika priprave zdela v ročnem mešalniku.
Ob prisotnosti ledu in posledično vode je koktajl postal voden, izgubil pa je tudi željen okus. S tem razlogom sem se ga odločil postreči brez ledu, v zelo močno ohlajenih kozarcih. Da bi to res dosegel, kozarcev nisem ohladil samo z ledom, ampak vanje dodal še sol in sodavico.
Ker sem želel prikazati, da je pijača včasih pri potovanju iz sodov hlapela in se polivala, je bil koktajl postrežen v steklenički, kjer je zapolnil približno polovico prostornine. Le- ta je bila oblepljena z školjkami in vrvmi, ki spominjajo na naplavine, sama oblika pa simbolizira obliko steklenice, v katerih se je v morje včasih metalo pisma.
Luka Strajn
