NAŠA ŠOLSKA TURISTIČNA AGENCIJA KULT316, KI DELUJE POD OKRILJEM BIC LJUBLJANA, V ČASU, KO ZARADI VAROVANJA ZDRAVJA OSTAJAMO DOMA, PRIPRAVLJA ZANIMIVE POTOPISE. TOKRAT SMO SE PODALI V BRAZILIJO.
BRAZILIJA V RITMU SAMBE
Brazilijo sem spoznavala na številnih potovanjih, zasebno in službeno. Prvič sem jo obiskala leta 1991, ko sem s kolegom, oba sva bila naivna mlada študenta, odpotovala v Sao Paolo z namenom, da bova uvažala v kavo. Bil je čas po razpadu Jugoslavije in najino znanje ekonomije sva želela preveriti v praksi. Ko sva ugotovila, da brez 100.000 dolarjev na računu in brez kritja zavarovalnice za ladjo surove kave, s poslom ne bo nič, sva se podala na raziskovanje največje države južne Amerike. Z nekaj sto dolarji v žepih sva ostala tri mesece. Ob mojih kasnejših obiskih Brazilije, ni bilo nikoli več enako. Rek o nori mladosti je na mestu. Poleg Slovenije, je Brazilija najlepša država na svetu, ki s svojo lepoto jemlje dih.
Brazilija je najbolj naseljena država južne Amerike, šteje več kot 200 milijonov prebivalcev in se razprostira na več kot 8, 5 milijonih kvadratnih kilometrov. Zaradi velikosti in prostranosti se ponaša s čudovitimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Brazilija je ime dobila po brežiljki, drevesu, ki ima čudovite rdeče cvetove in daje dragoceni les, iz njega pridobivajo naravno rdečo barvo. Nogomet in karneval, to sta besedi ob omembi Brazilije. A glavno mesto ni Rio de Janeiro, ampak novo moderno mesto Brasilia v osrčju države. Zapriseženi popotniki pravijo, da sodi Rio de Janeiro na sam vrh seznama mest, ki jih je treba v življenju obiskati. Za mnoge je to najlepše mesto na svetu.
Nato se v misli vrinejo Copacabana, kava in eksotične lepotice. Pa favele in amazonski deževni pragozd. Potovanje po Braziliji je najlepše v naših zimskih mesecih, od decembra do marca, saj je podnebje v tem času precej toplo, v Braziliji je to čas poletja. Potepanje, plavanje in sončenje v eni najbolj temperamentnih držav na svetu lahko izkoristimo tudi za obisk največjega karnevala na svetu, ki osuplja s prelepimi plesalkami in plesalci, oblečenimi v čudovite raznobarvne kostume.
RIO DE JANEIRO
Rio de Janeiro je po mnenju mnogih, eno najlepših mest na svetu, ki ga obdaja Atlantski ocean na eni in s tropskimi gozdovi poraščeni granitni hribi na drugi strani. Tropska vročina, palme in dolge peščene plaže kot so Copacabana, Leblon in Ipanema že desetletja burijo domišljijo.
Rio de Janeiro je predvsem mesto nogometa in karnevala. Brazilski karneval na Sambodromu v Riu de Janeiru se zelo razlikuje od drugih uličnih parad in karnevalov, ki potekajo na ulicah drugih mest po svetu. Začetki segajo v leto 1723, karneval pa se je z leti razvil v nekaj posebnega, postal je največji karneval na svetu, kjer se na dan karnevala na ulicah zbere okoli dva milijona ljudi, cene vstopnic za ogled tekmovanja šol sambe oziroma mimohod pa segajo od 60 pa do nekaj stotin dolarjev.
A tudi, ko ni karnevala, se pleše. Na ulicah se poplesava v ritmu sambe, stari in mladi, moški in ženske. Turista kar zvabijo, da se jim pridruži. No, najbolj sramežljivi obstanemo na robu in samo uživamo.
Mesto je polno nasprotij, je tropsko in evropsko, mondeno in revno, urejeno in popolnoma brez reda, v samem mestu se nahaja prava džungla, Floresta de Tijuca, v kateri še danes domuje na stotine drugod že popolnoma izginulih rastlinskih in živalskih vrst. Skozi njo se z železnico popeljemo na simbol Ria de Janeira, Corcovado. Na njem stoji 38 metrov visok kip razširjenih rok, Kristus Odrešenik je več, kot skupaj veljajo Copacabana, Sladkorni stožec in plesalke sambe. Za Carioce, kot pravijo sami sebi domačin, turiste in tiste, ki nikoli niso bili v Riu, je kamniti kip na hribu Corcovado utelešenje »Cidade maravilhosa«, Čudežnega mesta. Z vrha Corcovada se vidi Glava sladkorja, vznemirljiva in prečudovita gladka stena, ki se dviguje nad morjem in ki je daljnega januarja 1502 portugalske mornarje spodbudila, da so zaliv Guanabare razglasili za reko in čudežno mesto poimenovali Rio de Janeiro.
V mestu so številni bari, kjer od jutra do večera mešajo 100 % sadne sokove. Pri sosednjem prodajalcu kupimo kokosov oreh, kjer s slamico izpijemo slastno vodo, pri naslednjem si privoščimo sveže stisnjen sok sladkornega trsa, pri koktejlu pa je stvar tako in tako popolnoma jasna, Capirinha. To značilno brazilsko alkoholno pijačo iz alkohola sladkornega trsa, sladkorja in limete prodajajo povsod, še najbolj pa tekne na vroči nočni ulici, ko jo iz malega hladilnega vozička postreže prijazen prodajalec.
COPACABANA
V Riu de Janeiru se nahajajo tri znamenite plaže, ki so polne ves dan. Domačini, imenovani Carioce, se tu nastavljajo sončnim žarkom in radovednim pogledom. Carioca je bilo poimenovanje avtohtonih Indijancev plemena Tupi za »smešne« prišleke iz Portugalske. Beseda izvira iz besed Kara in Oca, kar pomeni bela hiša in se nanaša na bele hiše, ki jo si jih postavljali kolonizatorji.
Popolna in nepopolna telesa razkazujejo golo kožo in seveda, tu so se rodile znamenite hlačke brazilke, ki več odkrivajo kot zakrivajo. Copacabana, Ipanema in Leblon so plaže, kjer se odvija živahno življenje in razni športi, od odbojke do raznovrstnih vodnih športov. Le obalna cesta loči plaže od stanovanjskih naselij, stolpnic, hotel in trgovskih centrov in brezštevilnih restavracijah in lokalih. Sama sem se na Copacabani sončila samo prvič in zadnjič, sončne opekline so pustile vidni pečat na koži.
Široka pešpot in kolesarska steza ob plaži sta polni ves teden, še posebno pa ob nedeljah, ko oblasti zaprejo del ceste, tako da se lahko domačini rekreirajo. Turistom so na voljo izposojevalnice koles, s katerim se lahko pridružimo domačinom pri enem najljubših razvedril, kolesarjenju.
Na koncu plaže Ipanema se nahaja Sladkorni stožec ali Pao de Acucar. Nanj vodi gondola in če imamo srečo z vremenom, vam ponuja čudovit razgled na Rio de Janeiro. Če je oblačno, pa se moramo zadovoljiti z dejstvom, da smo na vrhu videli prikupne majhne opice, ki skakljajo naokoli in z veseljem vzamejo kakšen priboljšek, ki jim ga ponujajo turisti.
MARACANA
Čeprav sama nisem navdušena nad nogometom, sem vseeno obiskala slavni nogometni stadion Maracana, kjer je svoj del kariere odigral tudi sloviti Pele, ki ima v spominski sobi svoj kotiček. Odprli so ga leta 1950, istega leta je njem sprejel skoraj 200.000 gledalcev, saj ni bilo sedežev, temveč le stojišča.
Zgodba, ki mi je ostala v spominu, je o barvi samega stadiona. V finalu svetovnega pokala FIFA sta zaigrala Urugvaj in Brazilija, domačini so pričakovali zmago, a izgubili. Ob odločilnem golu je na stadionu zavladala popolna tišina. Stadion so malo kasneje prebarvali v sivo barvo, drese brazilske reprezentance pa iz modre spremenili v zeleno rumeno, barve brazilske zastave.
Letos spomladi sem začudeno prebrala, da so na stadionu v času korone uredili bolnišnico za 400 bolnikov.
FAVELE
Še preden blišč mestnega središča popotnika preveč zapelje, se oko strezni ob pogledu na neskončno število neuglednih barak, natlačenih po okoliških gričih. Zloglasna naselja revnih, bolj znana kot favele, zabave željnim turistom dajejo vsako sekundo vedeti, da so opazovani ter da jih lahko najmanjša neprevidnost drago stane.
V večino barakarskih naselij v Rio de Janeiru, noga povprečnega Brazilca ne bi nikoli stopila. Takšnega mnenja pa niso tuji turisti, ki so navdušeni nad kombinacijo poletnih počitnic, preživetih v hotelih s petimi zvezdicami, in izletom v »pravo Brazilijo«, le nekaj kilometrov stran, v izjemno revna, umazana in nevarna predmestja, tako imenovana favele.
Leta 1991, ko sem Rio de Janeiro obiskala prvič, niti pomislila nisem, da bom kdaj v življenju vstopila v favelo. Kriminala je bilo že na ulicah toliko, da sem ves čas hodila samo v majici in kratkih hlačah. Nobenih denarnic, torbic, zlatnine ali fotoaparata.
Ko sem Rio obiskala leta 2015, je bilo nekaj favel že odprtih za obiskovalce. Z domačinom sem obiskala eno izmed njih, fotografije so dovolj zgovorne.
Rio de Janeiro ima okoli 600 favel, v teh najrevnejših predelih se je najvišji odstotek kriminala, kjer v zelo slabih razmerah živi najrevnejše prebivalstvo. Hiše so tam postavljene zelo gosto, pogosto nimajo kanalizacije in vode, elektriko pa imajo napeljano na črno. Po oceni živi v favelah 25 milijonov Brazilcev.
SLAPOVI IGUASSU
Slapove Iguassu, po portugalsko, ki je uradni jezik v Braziliji, Foz de Iguassu, sem obiskala tako z brazilske kot argentinske strani. To je klasični turistični ogled, kjer doživimo moč narave.
Foz leži ob tromeji Argentine, Paragvaja in Brazilije. Slapovi na reki Iguazu v eni izmed 26 brazilskih držav, Parana, so večji od Niagarskih, dolgi so 2,7 kilometra in sestavlja jih 275 manjših slapov, nekaj jih je visokih 82 metrov. Najbolj impresiven in hkrati zastrašujoče bobneč je pogled je na Hudičevo žrelo, ki ločuje Brazilijo in Argentino in je oblikovano v obliko črke U. Pečina je široka 150 metrov in dolga 700 metrov, tam se res počutiš kot na vhodu v pekel.
Podobno veličasten pogled kot na slapove, pa je tudi na drugo največjo hidroelektrarno na svetu: Itaipu. Ime elektrarne v jeziku Indijancev pomeni »pojoči kamen«. Hidroelektrarno sta Brazilija in Paragvaj začeli graditi leta 1971, zagnali pa so jo leta 1984. Številke o velikosti hidroelektrarne so zelo slikovite. Izračunali so namreč, da bi količina betona, uporabljenega pri gradnji, zadostovala za gradnjo 210 stadionov v velikosti Maracane, količina železa in jekla v elektrarni bi zadostovala za gradnjo 380 Eifflovih stolpov.
SALVADOR DE BAHIA
S slapov Iguassu sem daljnega leta 1991 poletela v Salvador, nekdanjo prestolnico Brazilije in prestolnico glasbe. Salvador de Bahia se ponaša s kilometri peščenih obal in palm ter bogato kulturno dediščino.
Uradno ime mesta v severovzhodnem delu Brazilije, ki je hkrati tudi prestolnica Bahie, je zelo dolgo, po slovensko se imenuje Sveti odrešitelj obale vseh svetnikov. Osemdeset odstotkov prebivalcev predstavljajo temnopolti Afričani, potomci sužnjev, ki so jih lastniki plantaž prvič pripeljali leta 1538. Suženjstvo so odpravili šele leta 1888, torej kar 25 let za ZDA in 80 let za Veliko Britanijo.
Predel Bahie, imenovan Pelourinho, ki je danes najbolj poznan po kulturi in glasbi, je bil v času suženjstva predel, kjer so prodajali in kaznovali sužnje. Izraz pelourinho v portugalščini namreč pomeni kamnit steber, na katerem so jih mučili. V Salvador je leta 1501 prvi priplul Amerigo Vespucci, šele 48 let kasneje pa so se v novo kolonijo naselili vojaki in kolonisti, med njimi tudi duhovniki in prostitutke. Salvador je bil izjemno bogat, kar se vidi na arhitekturi. Mesto je leta 1985 na svoj seznam svetovne dediščine uvrstil UNESCO. Bogastvo je izviralo iz izvoza sladkornega trsa in tobaka ter izkopavanja zlata v notranjosti Bahie.
Med sprehajanjem po Salvadorju nisem mogla zgrešiti fantov, ki se ukvarjajo s plesno-borilno veščino caopeiro. Veščina je zmes plesnih gibov in borilnih tehnik, nastala pa je v času suženjstva. Sicer naj bi izhajala iz Angole, od koder so pripeljali največ sužnjev.
Mnogi pravijo, da je februarski karneval v Salvadorju boljši od tistega v Riu. Po podatkih Guinessove knjige rekordov je salvadorski karneval največja ulična zabava na svetu. V tednu, kolikor traja karneval, se na ulicah zabava milijon ljudi.
Od leta 1549 do 1763 je bil Salvador prestolnica Brazilije, nato pa so jo preselili v Rio de Janeiro in leta 1960 v Brasilio, ki jo je arhitekturno zasnoval Oscar Niemeyer, ob pogledu iz zraka spominja na letalo ali ptiča.
MANAOS
Če potujete v velika mesta in mesta ob obali, cepljenja za Brazilijo ne potrebujete, za potovanja v amazonsko džunglo in Manaos, ki je mesto sredi tropskih pragozdov, pa ga potrebujete vsaj za rumeno mrzlico.
Mesto je, kljub zahtevnemu podnebju, postal priljubljeno domovanje mnogih Evropejcev, ki so se v 19. stoletju priselili v mesto sredi gozdov. Razlog za življenje v povsem drugačnih razmerah je bil kavčuk. Čedalje bolj zahtevna industrija gume je namreč zahtevala vedno več surovin, kar je botrovalo nastanku bogatega razreda, ki je želel sredi tropov zgraditi novi Pariz.
Najbolj osupljiv dokaz njihovega bogastva je operna hiša Teatro Amazonas. Vsi materiali, z izjemo brazilskega lesa, so bili pripeljani iz Evrope,
Poleg številnih indijanskih tradicij, obredov in festivalov je kulturo brazilskih prvotnih naseljencev najbolj zanimivo spoznavati na tržnici . Sama zgradba s konca 19. stoletja močno spominja na pariške tržnice, na njej pa poleg eksotičnega sadja in rib lahko najdemo zdravila za vse tegobe, od sirupa proti astmi iz kuhanih termitov.
Iz Manaosa sem se podala na enodnevni izlet po Amazonki, vse do pragozda. Bil je kratek turistični izlet, a barve in nedotaknjenost narave sta me tako prevzeli, da si nekoč želim daljšega obiska Amazonije. Upam, da se mi želja uresniči.
Katja Orehek Hati, vodja Šolske turistične agencije KULT316
