NAŠA ŠOLSKA TURISTIČNA AGENCIJA KULT316, KI DELUJE POD OKRILJEM BIC LJUBLJANA, V ČASU, KO ZARADI VAROVANJA ZDRAVJA OSTAJAMO DOMA, PRIPRAVLJA ZANIMIVE POTOPISE. TOKRAT SMO SE PODALI NA TAJSKO

Epidemija covid-19 je v zadnjem letu popolnoma ustavila turistična potovanja, različni viri navajajo 95 % do 97 % upad turističnega prometa in letalskih prevozov. A vendar z novim letom prihajajo bolj optimistične napovedi. Veliko držav že odpira vrata za tuje turiste, med njimi je tudi Tajska.

Skoraj večina letalskih prevoznikov trenutno ponuja za Tajsko zelo fleksibilne letalske karte, kar je nekako pričakovano glede na stanje. Nič drugače ni z letalskimi prevozniki na Tajskem, kjer vsi omogočajo brezplačno spremembo na notranjih letih.

Čas je torej za Tajsko.

Dežela nasmehov

Tajska je država, ki sem jo obiskala velikokrat v vlogi turističnega vodiča in še danes sem mnenja, da je za turiste ena najvarnejših in najbolj zanimih.

Tajska nas navduši z nasmehi in prijaznostjo. Domačini ji pravijo Siam Yiim, kar pomeni Siam - dežela smehljajev. Ponaša se z lepimi plažami, čistim morjem, odlično hrano in številnimi templji in znamenitostmi. Predvsem pa z nizkimi, dostopnimi cenami. Najlepše je na Tajsko prileteti sredi zime iz hladne in meglene Evrope, ko je v tem delu Azije toplo in suho vreme in temperature povsem poletne. Monsuni pridejo v sredini maja in vztrajajo čez poletje do septembra, takrat ni najboljši čas za potovanje, saj je vlage v zraku veliko.

Tajska je po ureditvi kraljevina, vodi jo kralj Maha Vajiralongkorn, kralj Rama X., ki je žezlo prevzel 50 dni po smrti svojega očeta kralja Bumibola Aduljadeja, ki je bil najdlje vladajoči kralj na svetu, vladal je namreč kar 70 let.  Država je uradno ime Tajska dobila 11. maja 1949, pred tem se je imenovala Siam. Beseda Thaj v tajščini pomeni svoboden. Thai bi lahko  prevedli kot Svoboden narod.

Na Tajsko se lahko odpravimo v organizaciji turistične agencije, prav lahko pa se bomo z malo iznajdljivosti znašli tudi sami. Velja za varno in prijazno deželo z obilico možnosti ogledov ali poležavanja na plaži.

Tajska ima približno 70 milijonov prebivalcev, od tega jih več kot 8 milijonov živi v Bangkoku, mesto domačini poznajo pod imenom Krung Thep ali mesto angelov. Krung Thep je skrajšana oblika najdaljšega imena mesta na svetu, ki je zapisano tudi v Guinessovi knjigi rekordov in res je, tega daljšega imena ne uporablja nihče. Navajam ga samo kot zanimivost, Krungthep Mahanakhon Amonrattanakosin Mahintharayutthaya Mahadilokphop Noppharatratchathani Burirom-udomratchaniwet Mahasathan Amonphiman Awatansathit Sakkathattiya Witsanu Kamprasit 

V prestolnici je zaradi velikega števila prebivalcev vedno gneča na cesti, vozijo po levi strani, tu je polno avtomobilov in tuk tukov in številnih motornih koles, a nikjer ni opaziti slabe volje, trobljenja ali predrzne vožnje. Po Bangkoku se je najlažje prevažati s tuk tuki, motornimi taxiji ali sky train, neke vrste nadzemnim metrojem.

Ljudje

Prva stvar, ki jo opaziš, so ljudje in njihova neverjetna prijaznost. Jezik, ki ga ne razumemo, a tako nežen in melodičen, izgovorjen z neko nedorečeno nežnostjo v glasu.

In nato njihov pozdrav, ki je nekaj posebnega. Rahel naklon glave in skupaj stisnjene dlani na vrhu brade in vedno z nasmeškom: »Wai.« Nikjer nas ne čakajo v pozdrav iztegnjene roke, kot smo vajeni, le tisti nagib glave in nasmeh. Njihova prijaznost se še posebej občuti na severu Tajske, ki je nasproti jugu še bolj turistično nedotaknjena.

Telesna konstrukcija Tajcev je krhka in majhna in zdi se, kot da so narejeni po meri za njihove pozdrave. Njihov izgled je mlajši, težko oceniš pravo starost. Moški so hitri in iznajdljivi, komaj jih lahko kje ujameš, niso preveč lepi, so pa zato ženske vzele vso lepoto, ki jo je podaril Bog Tajski.

Oblečeni so preprosto in skoraj vedno v bombažna oblačila, lepa svilena oblačila hranijo za slovesnejše priložnosti. In visoka in vlažna temperatura povzroči znojenje le tujcem. Vsaj tako se zdi, ko potujemo po Tajski.

Budistični menihi

Po dostopnih podatkih na Tajskem obstaja več kot trideset tisoč samostanov, zato lahko vidimo menihe, oblečen v značilno oranžno barvo, ponekod tudi rjavo, to označuje kateremu budističnemu redu pripadajo. Obleka je narejena iz posebnih naravnih vlaken in okrog in okrog zavita okoli telesa, da jim prekriva čim več kože, saj je budistom prepovedano ubijati živali, torej tudi komarje. Obleka jih tako varuje tudi pred njimi. Na nogah imajo natikače, glavo pa obrito. Delujejo zelo prijazno, kot da dejansko nosijo s seboj dobroto in mir. Njihova prva pot po hrano je okoli šeste ure zjutraj. S skodelicami, ki jih nosijo v rokah, se počasi drug za drugim pomikajo v sprevodu, ljudje pa jim v skodelice darujejo hrano, predvsem riž in tudi denar. Sami menihi ne kuhajo, hrano si prihranijo za kasnejše obroke. Ti naj bi bili skromni, kot se spodobi za meniško življenje, a v zadnjem času, tako pravijo novice, je hrane preveč in menihi postajajo vse bolj podobni okrogloličnemu Budi. Ostanek hrane sicer namenijo tudi domačim živalim. Menihi v zahvalo recitirajo, učijo nauke in svetujejo. Turistom dovolijo fotografiranje. Na Tajskem naj bi vsak tajski moški vsaj enkrat v življenju odšel v samostan vsaj za tri mesece. To je pogosto tudi med šolskimi počitnicami, ko v samostan odidejo dijaki in študenti.

Hrana

Tajska hrana je raznovrstna, posebej to izstopa v Bangkoku, kjer je hrana ves čas okoli vas. Ulična hrana, ki jo pripravljajo v malih premičnih kuhinjah, malih restavracijah za lokalne prebivalce ali v elegantnih in velikih klimatiziranih restavracijah, kjer običajno srečamo turiste.

Ena izmed takih je Baiyoke Sky z vrtečo restavracijo na vrhu ene najvišjih zgradb Bangkoka. Visok razgled in visoke cene. A najbolj očara prav ulična hrana, ki je zaradi obilice odjemalcev ves čas sveže pripravljena in za naš okus tudi eksotična. Ko se sprehodimo čez mesta, nam v nosove ves čas silijo omamne dišave kuhane in dušene ter pečene hrane. Včasih, poredko, so vonjave premočne, še posebej v kombinaciji z prevročim in prevlažnim zrakom, a že naslednji trenutek je želja po njej prevelika, da bi se ji uprli. V restavracijah za turiste so okusi prilagojeni, najdemo lahko celo pico hamburgerje in dunajske zrezke, a če želilmo spoznati Tajsko, je nujno potrebno poskusiti tajske okuse, ki so tudi precej cenejši od zahodne hrane. In poceni hrana ne pomeni slabe kvalitete.

Sladko kislo, sladko slano ter številne začimbe so glavne lastnosti tajske hrane. Zanimivo, da razen ocvrtih jedi, težko najdemo v hrani maščobe in to je verjetno tudi vzrok njihove vitkosti. Tudi porcije so manjše, ravno prave, da si za nekaj časa potešiš lakoto.

Na potovanju po Tajski boste redko našli kruh, morda v boljših hotelih. Največkrat je glavni spremljevalec jedi svetovno znani tajski beli riž, imenovan tudi jasminov riž, dolg in manjši, kot jih poznamo pri nas. Tu moramo omeniti njihove riževe rezance, iz katerih pripravljajo številne jedi. Tajci so hkrati največji izvozniki riža na svetu, na potovanju skozi deželo, nas povsod spremljajo riževa polja. Pridelovanje riža ni lahko, a o tem kdaj kasneje.

Na Tajskem je užitek jesti večkrat dnevno, kot to počno tudi domačini. Čez dan jedo z uličnih stojnic, zvečer pa pride glavni obrok, večerja.

Ena najpriljubljenejših jedi med turisti je Pad Thai, rezanci s sojinimi kalčki, rakci, sojino omako, ribjo omako in arašidi, vse skupaj pa lepo servirajo na bananinem listu.

Pomladanski zvitki, ki jih postrežejo s sladko kislo omako, prav tako zbujajo brbončice, pa juha iz zelenega čilija, ocvrti riževi rezanci, ražnjiči, ocvrte banane, ves čas v loncih na vozičkih brbota ali se cvre.

Seveda ne moremo mimo eksotičnih gosenic, mravelj, čričkov, insektov, ....nam zahodnjakom tako tuja hrana, ki pa se odlično poda kot prigrizek k tajskemu pivu Singh. Sama sem pojedla skoraj pol vrečke tajskih smokijev, šele nato sem ugotovila, da so sušene gosenice.

Ponudba sadja je izjemna, sočni ananas, mango, male banane, papaje, zmajev sadež in seveda slavni durian, najbolj smrdeč sadež na svetu. Ponekod se ga ne sme prinesti niti v hotel, na vhodu nas na to opozarjajo napisi in fotografije. Strogo prepovedano ga je tudi voziti na javnem prevozu in kdor se prekrši, plača visoko kazen.

Bangkok

Sama zgodovina Bangkoka se je začela s 15. stoletjem, ko je bil Bangkok glavno pristanišče za Ayutthayo, ki je bila takrat prestolnica Siama. Ayyuthaya je v 18. stoletju pripadla Burmi, se je prestolnica preselila v Bangok.

Velika cesarska palača

Najprej si je v Bangkoku potrebno ogledati kraljevo palačo, kjer si lahko ogledamo vse razkošje kraljevine. V palačo se mora vstopiti spodobno oblečen, zato turistom v prekratkih hlačah in rokavih pokažejo smer, kjer jih spodobno oblečejo. Kompleks so zgradili konec 18.stoletja, ko je bil Bangkok uradno razglašeno za glavno mesto Tajske.

Celoten kompleks je zgrajen iz številnih svetišč z lepo zaobljenimi in oblikovanimi strehami v več nivojih, vse v barvah zelene, oranžne in barve zemlje. Vse keramične ploščice se čudovito  prilegajo druga drugi in se svetijo. Blišč se opazi takoj. Na stikih so še posebej lepo okrašeni z ornamenti, ki delujejo skrivnostno in elegantno, nekakšnimi mitskimi pticami. Spodnji deli zgradb so bogato pozlačeni in v barvah, ki se ponavljajo in tvorijo nekakšen mozaik. Navdušijo nas mali kipci na zidovih svetišč, pa ogromni zmaji na vhodih, ki ponosno čuvajo zgradbe. In seveda, tu so še stupe v obliki zvonov, ki delujejo kot da so iz čistega zlata. Med vsemi zgradbami je ogromno zelenja, dreves, ki so lepo umetelno oblikovani.

Tempelj smaragdnega Bude

Tempelj Wat Phra Kaew je verjetno najbolj tih tempelj, saj je v njem popolna tišina. To je edini tempelj na Tajskem, kjer ne živijo menihi in kjer v popolni tišini molijo domačini. Na stenah lahko opazimo polno slik iz življenja Bude, na najvišjem delu templja pa je kip Bude v eni izmed poz joge, ki je v enem kosu iz zelenega smaragda, visoka okoli 60 centimetrov.

Čeprav mala, je to največja religija Tajske in dotakne se je lahko samo kralj in to trikrat letno, ko se menjajo letni časi, zimski, poletni in deževni. Kralj pride in Budi zamenja ogrinjalo iz čistega zlata, kar tajskemu narodu prinaša srečo.

Tempelj jutranje zore

Eden lepših templjev Bangkoka je Wat Arun ali Tempelj jutranje zore, ki je tudi dobil ime po indijskem bogu zore, Arunu in leži ob reki Chao Praya. Vzpon na vrh je po visokih strmih stopnicah in z vrha se odpira čudovit razgled na bližnjo okolico. Centralni del templja je visok stolp, ki je simbol gore bogov in centra vesolja. Prekrivajo ga čudoviti mozaiki s školjkami, ploščicami in lepo okrašen.

Tempelj ležečega Bude

Tempelj Wat Pho slovi po dveh stvareh. Tu se nahaja slovita šola tajske masaže, pridobljeni certifikat zagotavlja znanje in kakovost širom celotnega sveta. Druga znamenitost je največji ležeči Buda na svetu, ki leži na boku 46 metrov v dolžino. Ves je prekrit z lističi zlata. Okoli njega je postavljenih 108 posodic, kamor obiskovalci lahko vržejo svojo donacijo, kar naj bi prineslo srečo in mir. Kip je res navdušujoč, glava in stopala so dolga po tri metre.

Tuk tuk

Ena izmed zanimivejših stvari v Bangkoku je prevoz z motornim triciklom, imenovanim tuk tuk. Pred vožnjo se je potrebno pogajati za ceno. Bangkok je preplavljen s tuk tuki s kabino, kjer se vozita potnika in je zavarovan z ograjico. Prostora za prtljago običajno ni, so pa vseh možnih barv. Delujejo veselo in okretno in se običajno uporabljajo za krajše razdalje. Nad glavo je manjša premična strehica, ki varuje potnike pred nalivi. Potrebno pa je biti pripravljen na divjo vožnjo, izpuhe in vožnjo do prodajalnic, kjer vozniki dobivajo provizijo za nakupe turistov.

Ulica Khao Sao

Je najbolj živahna ulica v mestu, polna lokalov, hostlov, prodajaln in prizorišče številnih snemanj filmov. Je kot magnet, ki privablja številne turiste. Hladno pivo, prijetno vzdušje in številne restavracije dajejo utrip temu delu mesta. Frizer opolnoči, rabljeni turistični vodniki, ki jih prodajajo back packerji, masaže na vsakem koraku, menjalnice, turistične agencije, ...to je Bangkok, ki ga je potrebno videti. In si potem ogledati film z naslovom Plaža, Leonarda di Caprija.

Plavajoče tržnice

Se večinoma nahajajo na obrobju mesta, najznamenitejša je Damnoen Saduak, ki jo obišče tudi največ turistov. Njim so namenjeni tudi spominki, včasih so prodajali le sadje in zelenjavo in obilico rib in hrane. Ob prihodu na tržnico, se je potrebno vkrcati na dolge lesene čolne, ki jih upravlja izkušeni voznik. Vožnja je zanimiva, pelje se mimo številnih lesenih koč, kanalov, kjer otroci v reki perejo krožnike, ženske perilo, voda jim služi za vse.

Na bližnjih plodnih zemljiščih gojijo zelenjavo in sadje in jo nato vozijo na plavajočo tržnico. Številni, na stotine jih je, mali kanali služijo za namakanje malih polj. Prodaja se na kilo, kos, prodaja se očiščeno ali pa tudi ne, odvisno za koga je. Turisti dobijo male zvitke, kolute ananasa ali sveže sokove. Medsebojno trgovanje pa se dogaja v zgodnjih jutranjih urah in takrat turistov ni veliko.  

Kanchanaburi in most na reki Kwai

Kanchanaburi je pokrajina oddaljena približno 160 kilometrov iz Bangkoka. Največja atrakcija za popotnike je Most na reki Kwai, ki ga poznamo tudi iz odličnega filma, ki je deloma povzema resnične dogodke, deloma pa je fikcijski. Le kdo ne pozna znamenite koračnice iz filma. Most je ostanek na spomin težkim časom iz II. svetovne vojne. Sprehod čez most obudi spomine na tisoče mrtvih in bombardiranju. Nedaleč od mostu je spominsko obeležje, na katerem je napisana zgodovina mostu, v bližnjem muzeju II. svetovne vojne pa si med drugim lahko ogledamo lokomotivo z vagonom, s katero so Japonci vozili orožje do Burme in razne predmete iz tega obdobja, tudi slike in stvari, ki so služile ljudem v civilnem življenju.

V bližini se nahaja tudi spominsko pokopališče s številnimi malimi nagrobnimi ploščicami, mehko zeleno travo in svežim cvetjem. Neverjetna številka 120.000 mrtvih niso samo vojaki, umrli v bojih, so predvsem žrtve, ki so zaradi težkega dela in nečloveških razmer umrli zaradi bolezni in izčrpanosti v neprijaznih temperaturnih razmerah.

Masaža

Le kdo ne pozna znamenitih tajskih masaž? Tradicionalna tajska masaža in masaža stopal sta med najbolj priljubljenimi. Za popotnika je zanimivo, da so masažni saloni tako rekoč tudi sredi ulic, vrveža, še posebej velja to za masažo stopal. Fotelji, stoli, ležalniki so nameščeni kar sredi ulice ali pred saloni in na njih udobno zleknjeni ljudje, katerim večinoma ženske maserke masirajo točke na stopalih. Za polurno masažo stopal je potrebno odšteti okoli tri evre, kar prav kliče utrujena stopala turistov k sprostitvi. Klasična tajska masaža pa zna biti tudi malce boleča, saj gre za razbijanje vozlov na energetskih točkah.

Otoki in plaže

Večina popotnikov ima ob obisku Tajske v potovalnem načrtu vsj nekajdnevni obisk katerega izmed čudovitih otokov ali plaž. Bele neskončne plaže, mirno morje in polno zelenja. To je klasična podoba z razglednic. Navduši veliko otokov, morda je med njimi najbolj znan Phuket z znamenito plažo Patong beach, ki slovi tudi po burnem nočnem življenju in številnemu dogajanju, a mrda je bolje izbrati bolj umirjeno Kata Beach.

Le dobro uro vožnje z gliserjem s Phuketa se nahajajo znameniti otočki Phi Phi, ki so navdušili v filmu Obala z Leonardom di Capriom. Popoln raj na zemlji sicer motijo številni obiskovalci, a še vedno je obisk doživetje posebne vrste. Na drugi strani otoka so visoke pečine, na njih se vzpenjajo domačini po lestvah iz vrvi in v razpokah nabirajo lastovičja gnezda, iz katere skuhajo znamenito lastovičjo juho.

Med bolj znane rajske otočke sodi tudi Koh Samui, ki po mnenju mnogih velja za najlepši in najbolj luksuzni otok Tajske. Zalivi z belim peskom, obilica palm in mangrov, kristalna voda in hkrati tudi raj za potapljače. Simbol otoka je Zlati Buda, visok 12 metrov, ki se nahaja na severu otoka.

Starodavni prestolnici

Ayutthaya je bila več stoletij glavno mesto države Siam, kot se je imenovala starodavna Tajska. To je bilo nekdaj najlepše mesto Azije in hkrati tudi eno najbogatejših. Skupaj s številnimi templji naj bi imela nekdanja prestolnica milijon prebivalcev. Mesto je trgovsko cvetelo in privabljajo trgovce z vsega sveta. Po vdoru Burmancev v 18.stoletju pa je za njimi ostala le vrsta ruševin in ostankov templjev, ki jih je bilo nekdaj okoli 400.

Sukhotai je prva in najstarejša prestolnica Tajske, ki pomeni Mesto srečne zore in ima še vedno polno templjev in kipov Bude med številnimi drevesi in lotusi, ki plavajo na malih jezerčkih v parku. Sukhotai ima čudovite obnovljene templje, za javnost so ga odprli leta 1988, ogleda pa se galahko s kolesi, motorji ali peš in z vlakcem.

Sever Tajske in gorska plemena

Sever Tajske zaznamuje malo mesto Chang Rai in gorska plemena, med njimi so najbolj znane dolgovratke. Chang Rai je mesto, ki je nastalo v 11.stoletju in je bilo sprva v Burmi, nato pa se je v 19.stoletju priključilo Tajski. Mesto je na nek način mirno, provincialno, a po drugi strani slovi po slikovitem nočnem bazarju, kjer lahko kupite vse, kar si zamislite. V Chiang Raiu je največja znamenitost Beli tempelj, okrašen s tisoči mozaikov koščkov stekla. Njegovo originalno ime je Wat Rong Khun, kompleks pa sestavlja več zgradb. Je sodoben novograjen tempelj, katerega notranjost je zelo posebna, ni pa je dovoljeno fotografirati. Na stenah so namreč liki, za katere velja, da nikakor ne pašejo v verski hram, od Pokemonov, Georga Busha, Osame bin Ladna in podobno.

Sever je tudi območje, kjer se nahajajo številne vasi z gorskimi plemeni in ki so v zadnjih letih zelo obiskana. Najbolj pritegne vas z dolgovratkami, ki so v bistvu pleme iz Burme in jih na Tajskem lahko vidimo le, ker so turistična atrakcija. Živijo v vasi, ki je preurejena v tržnico, na stojnicah pa vsaka ženska prodaja ročna dela. Njihova posebnost so obročki okoli vratu, ki jim ga že kot mladim deklicam za okras natikajo starši ali same, ne da bi jih kdorkoli silil v to. V davnih časih naj bi bila to zaščita pred napadi zveri, danes pa je izključno za okras. Z natikanjem obročev, se vrat daljša, ramena pa nižajo.

Tajska je vse to in več. V primeru da je časa dovolj, so tu še sloni in tigri, pa čudovita narava, obisk Zlatega trikotnika, od koder se čez reko Mekong vidi Laos. Prečkati jo je možno s čolnom, ki pristane na laoški tržnici, kjer so glavna atrakcija kače v žganju, ki naj bi zdravile marsikatero bolezen. A to je že druga zgodba. Kot tajski boks in siamski dvojčki.

Avtorica: Katja Orehek Hati, vodja Šolske turistične agencije KULT316