Kaj je voda?

Je del Zemlje, ki se po polju sprehaja?

Ali del neba, ki iz oblakov uhaja,

je del življenja in vsega sveta

in je res nekaj posebnega.

Voda je morje, ki nima obzorja,

je reka na koncu in sredi polja,

je kaplja rose na travi

in ena od sestavin v kavi.

Je led na drugem koncu sveta

in pozimi sneg, ki pobeli breg,

pa tudi kaplja dežja, ki je padla z neba

in prinaša radost in smeh.

Brez vode ni mogoče živeti,

zato jo je res dobro imeti,

a vsi nimajo take sreče,

ker je življenje včasih boleče

in ostanemo brez vsega, tudi tega

za kar se borimo in včasih trpimo,

a se ne damo in tako živimo.

Živa Vrabec, 4. V

Voda sem.                                                                                                                        

Hladna kapljica brez duše.                                                                                             

Voda.                                                                                                                              

Mrzla. Mrtva. Vedno na dnu.                                                                                      

Tečem dol, čez, preko oboda,                                                                                     

ujeta v slanem morskem snu.

Misel se je prelila,                                                                                                        

kapljica padla čez rob,                                                                                                 

prišla do konca in prestopila                                                                                       

mejo iz črnih ostrih zob.

Koliko solz bo preteklo,                                                                                             

preden plima se bo umaknila,                                                                                  

preden voda bo uničila jeklo,                                                                                 

železo svoje kletke prebila?

Kovina boli, mi trga meso,                                                                                              

a hujša je voda, ki me duši,                                                                                              

kot bi v temi šepetal nekdo,                                                                                           

ki ni ne mrtev, ne živ, le trpi.

Utaplja se duša brez telesa,                                                                                         

ne vidi se zemlje, niti otoka,                                                                                     

kakor bi vodo zastrla zavesa,                                                                                       

pogled je brez barv,                                                                                                      

kričanje brez zvoka.

Utaplja se sama v sebi,                                                                                                 

Težka je kapljica, pada…                                                                                                 

Bi poniknila v zemljo ali ne bi?                                                                                        

…v srcu tema prevlada…

Aleksandra Hafner, 4. V

Voda poje in šumi,

Voda miruje in stoji.

Voda glasno žlobodra,

Voda tiho spi.

Voda se stalno vrti.

Najprej v nebo zleti,

Potem v oblak se spremeni,

Oblak žalostno zajoka

In voda pada na zemljo,

Dotakne se kože majhnega otroka,

Napolni suho drevo.
 

Voda z soncem sodeluje,

Veselo ljudi razveseljuje.

Ko sončni žarki ni kapljice dežja,

Se skupaj v mavrico združita.

Ula Derenda, 4. A

Snežno bel kožuh se zasveti v nežnem jutranjem soncu. Dvignem glavo, povoham svež arktični zrak, vonj po morju mi napolni nosnice. Zamežikam v ostro svetlobo, ki se odbija od snega.

Počasi pretegnem sprednje in zadnje tace, potem pa še hrbet, in stresem od snega moker kožuh.

Ozrem se okoli sebe; razgled me vsako jutro znova presune. Sonce se leno dviga izza obzorja in se kopa v rumeno in oranžno obarvanih oblakih. Morje se svetlika in peni proti obali in s seboj nese manjše ledene plošče.

Po snegu se počasi premikam proti koncu velike ledene plošče, kjer sem to noč prespal. Odkar sem zadnjič jedel je minil že kakšen dan.

Ko prispem do stika ledu in morja, presenečeno pogledam vzdolž obale. Pot, ki sem jo ponavadi opravljal dlje časa, se mi zdi zdaj nekam krajša. Kaj ni bilo pred kratkim tukaj še polno ledu? Verjetno si samo domišljam. Vedno sem bil nekam zasanjano bitje.

Kremplje zapičim v led, da obstanem na mestu. Če hočem jesti, me čaka še nekaj dolgih ur lova. Globoko vdihnem mrzel zrak in se potopim v hladno morje.

*

Potopim se v hladno vodo. Leno začnem premikati tace in počasi drseti skozi valove. Ko je sonce že bližje sredini neba, priplavam do ledene plošče. Povzpnem se nanjo; kremplje zapičim v led in vso težo prenesem na sprednje tace. Na plošči počepnem, ravno tako, da imam še vedno prost pogled na morje pod sabo. Z desno taco si pokrijem črn nos, da ga tjulenj slučajno ne bi opazil in se potem skril pred mano.

Zdaj je sonce že skoraj točno nad mano. Takrat za nekaj dolžin svojega telesa stran opazim temno senco, ki z lahkoto reže skozi morske tokove.

Neslišno se pomaknem bližje robu plošče in se pripravim na skok. In kot bi bila sreča na moji strani, tjulenj priplava na površje, da zajame zrak, točno pred mano.

S svetlobno hitrostjo, še preden bi se tjulenj sploh lahko zavedel, z zobmi zagrabim njegovo glavo, in stisnem čeljust. Tjulenj negiben obleži v mojem prijemu. Kri začne rahlo rdeče barvati vodo, zato moram pohiteti in priti na obalo, še preden mi kakšna druga žival ukrade plen.

*

Krvava sled se vleče za mano. Iz, zdaj živo rdečega, snega se rahlo kadi. Končno najdem dovolj veliko zaplato snega, v katero skopljem luknjo in vanjo položim plen.

Ko se najem, si umijem gobec v snegu in se spet odpravim na potep.

Med potjo se mi v nosnice ujame zanimiv vonj, ki se mu odločim slediti. V tem trenutku se mi zdi ta vonj nekaj najlepšega v mojem življenju. Vonj postaja vse močnejši in kmalu v snegu zagledam velike stopinje. To pomeni, da je tukaj še eno bitje moje vrste. Pri sebi se nasmehnem. Že zelo dolgo sam tavam po svetu, zdaj imam priložnost, da spoznam svojo sorodno dušo.

Pospešim in sledim stopinjam v snegu. Prispem do velikega kupa snega, na dnu katerega je skopana luknja, ki nam ponavadi služi za spanje. V tem trenutku je prazna, ampak vonj je tukaj najmočnejši, kar pomeni, da ni daleč.

In res. Zagledam jo ob morju, kako čisti svoj kožuh. Namesto da bi odšel k njej in se ji predstavil, samo stojim ob njenem zavetišču kot lipov bog in jo opazujem s odprtim gobcem. Počasi se obrne in se s sklonjeno glavo nameni proti meni. Veter na mojo srečo piha proti meni, tako da me ne more zavohati. Če bi narahlo dvignila glavo, bi opazila izdajalski črn smrček.

Še vedno negibno stojim in opazujem njeno gibko telo, ki se izogiba večjim razpokam v ledu. Nenadoma veter zapiha v njeno smer. Takoj se ustavi, dvigne glavo in me pogleda. Nekaj sekund tako stoji in me gleda in jaz gledam njo, potem pa se mi previdno približa, z ušesi stisnjenimi ob glavo in dvignjeno ustnico. Iz grla se ji izvije grgrajoč zvok. Jaz nežno zarenčim nazaj, in se še vedno ne premaknem.

Opazujem njen odziv.

Stopi še en korak naprej, tako da je med nama le še nekaj centimetrov prostora, in dvigne gobec proti mojemu ter poliže mojo brado. Za celo šapo je manjša od mene.

Presenečen sem, da me je tako hitro sprejela. S smrčkom jo dregnem v ramo in ona vame puhne zrak, ki se zvrtinči v mrzlem zraku.

*

Naslednje jutro se zbudim zaradi vročine. Sivkast dim, zelo izrazito viden na beli površini, mi leze v nosnice in draži moja pljuča. Vstanem in pogledam svet okoli sebe. Nič več ni tako, kot je bilo. Vsako jutro, znova in znova, me presune razgled na snežno belo pokrajino. Danes ni tako. Danes se zrak zaradi vročine kar zvija pred mojimi očmi. Kjer bi moralo biti svetlikajoče se morje, je zdaj velik črn madež, iz katerega plešejo oranžni plameni. Od tam tudi prihaja ta dim.

Prestrašim se, nagon mi pravi, da moram pobegniti. Toda nje ne morem pustiti tukaj same. Šele pred nekaj dnevi sva se spoznala. Rada me ima in jaz imam rad njo. Ne bom pustil, da se ji kaj zgodi. Nikoli.

Z gobcem jo dregnem v ramo. Ne zbudi se, zato jo dregnem še enkrat. Še vedno spi. Panika se nabere v mojih pljučih in me začne dušiti. Dim je vzel mojo ljubezen!

Telo zraven mene nenadoma globoko vdihne in odpre oči. Tako srečen, da me ni zapustila, jo poližem po bradi. Vsa zmedena najprej pogleda mene, češ, s čim sem si zaslužila tvojo pozornost, potem pa začudi moje napeto telo in pogleda proti morju.

Ne potrebujeva si izmenjati pogledov; oba takoj veva, da morava pobegniti. Poženeva se v dir, sneg pod najinimi tacami se udira in nama rahlo preprečuje nadaljevati pot. Toda ne bova se vdala. Pobegniti morava od ognjenih zubljev in črnega morja, preden nama ta vzame življenje. Zdaj nama ne preostane drugega, kot da najdeva drugo območje obale, kjer bova lahko lovila. Morje je najin edini vir hrane. Edini vir preživetja.

Po več dolžinah velikih ledenih plošč, ko je sonce že visoko na nebu, prispeva na drug del obale. Ta del morja sicer ni v zubljih, toda črnina naju še ni zapustila. Oba že od včeraj nisva ničesar jedla, zato morava na lov. Ampak kako bova v tej črnini sploh lahko lovila? Kaj če naju ubije?

To pomeni, da se bova morala zadovoljiti z lovom na kopnem. Poiskala bova kakšno skupino tjulnjev, ki je pobegnila črnini, in jih ulovila. To ne bo težko.

Spet jo dregnem v ramo. Njene velike žalostne oči zrejo v goreče morje. To je najin dom. To je naš dom. Kdo je lahko storil kaj takega? Do tukaj lahko voham oster vonj, ki je zagotovo vonj tiste črnine. Če sva bežala pred njo skoraj cel svetel dan, kako ji bova še lahko ubežala?

*

Že več dni nisva jedla. Oba sva čisto brez moči, samo obnemoglo leživa na trebuhih in zreva eden v drugega. Moči imava samo še toliko, da dvigneva glavo in pogledava na morje. Ognjeni zublji so nama sledili tudi na ta konec obale in že dva dni svetijo ponoči.

Moja ljubezen me pogleda z velikimi očmi. Rahlo zarenči in mi s tem pove, da je lačna. Na tisti točki je, da bi tudi v hudi nevarnosti, ki nama grozi v morju, vseeno odšla tja in pojedla nekaj, vsaj nekaj, da je želodec in celo telo ne bi več bolelo.

Toda jaz ji tega ne morem dovoliti. Oba veva, da nama v obeh primerih grozi konec življenja. Ali ostaneva tukaj in umreva od lakote ali pa odideva na obalo in poskusiva ujeti tjulnja in se zastrupiva s črno tekočino, ki plava na morju, in je zagotovo že zastrupila tega tjulnja.

Spet zarenči in mi s tem pove, da bi bilo tega mučenja hitreje konec, če bi pojedla zastrupljen plen. Vsaj ne bi tako počasno umirala.

Tako se odloči.

Ona. Ne jaz. Ona se določi, da bo šla loviti v morje, odloči se brez mene. Seveda ji nasprotujem. Res je, da nama grozi smrt, če ostaneva tukaj in stradava, ali pa pojeva bolan plen. Ampak mogoče, mogoče obstaja možnost, da bo ta črnina izginila. Mogoče se bo zgodil čudež in bova preživela. Ampak morava počakati. Vsaj še nekaj časa. Da si narava opomore in se obrani tega napadalca.

Toda ona me noče poslušati. Lačna je. Počasi se postavi na majave noge in težke tace pomika naprej po snegu. Z vsakim korakom se odmika od mene, tako da mi ne preostane drugega, kot da ji sledim.

Oba se s praznima trebuhoma in sklonjenima glavama nameniva iskat izgubljene skupine tjulnjev ali pa mogoče kakšen drug plen, ki je zataval iz morja.

*

Zdi se, da nama je hladna voda dala nekaj moči. Pravzaprav ni več tako hladna. Na otip je prav topla, prav gotovo zaradi ognja, ki se je, kdove kako, pojavil na morju. Renčim za njo, naj počaka, naj premisli, kaj počne. Črna snov je bližje obali, kot se nama je sprva zdelo. Valovi jo prinašajo na skale, na poti sva videla kar nekaj mrtvih ptic, prekritih s to snovjo. Zarenčim, pokažem zobe in stisnem ušesa ob glavo. Zdaj me mora ubogati. Ne sme se slepo podati nekam. Saj sploh ne ve, s čim ima opravka.

Toda ona me spet ne posluša. Žene jo želja po hrani; s tacami brca skozi toplo vodo, ki je prekrita s črnino, namenjena k plavajoči ledeni plošči. Šele takrat ugotovim, da pravzaprav ne gre samo za željo po hrani, temveč za željo po preživetju.

Medtem ko se poskušam otresti lepljive snovi, moje razmišljanje prekine njeno glasno rjovenje. Zagledam jo več dolžin mojega telesa stran, kako brca in škropi vodo naokoli sebe. Vodo s črnino in gorečimi plameni. V trenutku pozabim na bolečo lakoto v trebuhu, na bolečino v mišicah, in se poženem k njej. Njene oči so široko odprte, njena ušesa čisto stisnjena ob glavo. Gobec ima odprt, iz njega pa se cedi črna gosta tekočina, ki prekriva tudi polovico njene glave in ji teče v oči. Renči od bolečine, kjer jo je ožgal ogenj. Pravzaprav je še vedno prilepljen na njen kožuh, kljub temu, da sva v vodi, in ga poskuša spraviti s sebe. Z zobmi jo zagrabim za vratno gubo in jo vlečem proti obali. Upira se mi. Renčim nanjo in ona renči name. Grebem skozi vodo in naju poskušam rešiti. Poskušam. Še vedno se upira in brca v vse smeri. Za trenutek jo spustim in zarenčim na njeno uho, tako nima možnosti, kot da me posluša.

Rešiti jo moram. Brez nje ne morem živeti. In ona ne more živeti brez mene. Še vedno brca, toda njena moč je uplahnila. Šele takrat ugotovim, da se pravzaprav ni upirala meni, ampak ognju. Hoče se rešiti njegove žgoče bolečine, ki je opekla tudi mene, čeprav se ga sploh nisem dotaknil.

Postaja vse bolj mlahava. Nehala se je upirati; mogoče pa je spoznala, da bi morala počakati, da se vse uredi samo od sebe. Proti temu nimava ravno veliko moči.

Sopem skozi njeno dlako v gobcu in bolj brcam kot elegantno plavam skozi morje. Njeno telo postaja vse težje in težje, nehala mi je pomagati plavati. Ogenj jo je na srečo zapustil, še vedno pa je vsa črna, in ta snov teče tudi v moj gobec, medtem ko jo držim za vrat.

Že dve minuti jo vlečem z glavo pod vodo, zato jo za trenutek spustim, da vdihnem zdaj že vroč zrak. Spet se potopim in jo zagrabim za vrat. Tako se mučim plavati še nekaj časa, dokler končno ne padeva na obalo. V glavi se mi vrti in ne vem, če je to zaradi lakote, vročine ali pa črne snovi, ki sem jo pogoltnil. Mogoče je pa zaradi vsega trojega.

Obrnem se k njenemu negibnemu telesu in se zgrozim ob tem, kar vidim. Na nekaterih delih telesa manjkajo zaplate dlak, njena koža je vsa opečena in krvava in črna od krvi in tiste goste tekočine. In kar je najhujše, njene prsi se ne dvigajo. Ne diha. Moja ljubezen ne diha. Z gobcem jo dregnem v vrat. Ne premakne se. Dregnem jo še enkrat in še enkrat in potem že obupano renčim in rjovim, v tej tišini se sliši samo moje obupano rjovenje in renčanje in grgranje. Njene oči so odprte, črne, ampak odprte, ne premikajo se, tako kot se ne premikajo njena pljuča.

Realnost me zadene trenutek zatem, občutek imam, da mi bodo eksplodirala pljuča. Zaprem oči in rjovem, odmevi se vračajo nazaj v moja ušesa in mi mešajo možgane. Žalost ob izgubi je tako huda, da me noge ne zdržijo več, in prav mogoče je, da je to zaradi lakote. Toda vem, da ni tako.

Vem, da se njene oči nikoli več ne bodo zaprle, vem, da se njena pljuča ne bodo več napolnila s svežim in osvobajajočim arktičnim zrakom, vem, da ne bo nikoli več uživala v plavanju v morju in nikoli več ne bo lovila tjulnjev. Nikoli več se ne bo zbudila v skopani luknji v snegu ob meni, nikoli več ne bo polizala moje brade.

Spet zarjovim, toda sliši se le obupano cviljenje, ki pa je ne bo vrnilo nazaj v življenje.

Nočem pustiti njenega telesa tukaj, samega, kjer jo lahko požrejo mrhovinarji. Toda drugega mi tako ali tako ne preostane. Sklonim glavo, jo še zadnjič poližem po bradi in se v mislih poslovim od nje.

Dvignem glavo in se zazrem proti morju, ki ga je imela tako rada. Potem se od nje poslovim še na glas. Moje rjovenje odmeva še dolgo po tem, ko jo zapustim.

Erika Čepin, 1.ve

Nekega lepega sončnega jutra sem se zbudil nič hudega sluteč, češ da je popolnoma navaden sončen dan. Spomnim se, kako je sončni žarek rezal svetlobo v moji sobi, tik mimo moje glave. Segal je mimo postelje, prav do omare na drugi strani sobe. Spomnim se tudi petelina, ki je glasno kikirikal, kakor vsak dan. Sedeč na sosedovi ograji je njegov glas segal daleč stran. Skupaj z njim o v duetu pel rahel veter.

Od tu naprej se vsega spomnim bolj slabo, kakor bi se vse zgodilo le v mojih sanjah. Spomnim se kako je petelin nenadoma utihnil. Veter, ki ga je prej dopolnjeval, je začel glasno žvižgati okoli vogalov. Sončna svetloba je kar naenkrat ugasnila kakor luč. Bilo je temno kot v rogu. Nisem se upal niti premakniti. Strah me je bilo, čutil sem , kako mi je pot prav počasi tekel po čelu mimo lica, do brade, kjer je zbran v eno samo kapljico padel na rjuho. Tudi moje roke niso bile nič manj potne. Segel sem z roko proti omarici, ki je stala tik ob postelji, da bi pograbil steklenico z vodo. Prijel sem za steklenico, ki pa je tam ni bilo. V roki sem začutil samo vodo. Brez stekla, ki bi vodo ki bi vodo držalo v obliki stolpiča. V tistem se je zabliskalo. Dovolj močno da sem si lahko ogledal okolico. Vse je bilo iz vode. Stene, pohištvo, tla… Celo postelja na kateri sem ležal se je zalesketala in zdelo se mi je, zaradi kapljic, ki so jo sestavljale. Bilo je huje kot v nočni mori. Od strahu se nisem mogel niti premakniti.

Drugič se je zabliskalo in zdelo se mi je, kot da je strela švignila pod mano v neko hišo, ki je izgledala nič kaj večja kot otroška kocka za igranje. Upal sem, da bo ta temačen trenutek minil čim hitreje.

Ko sem naslednjič odprl oči, se nisem videl. Bil sem prozoren kot voda, tam nekje v oblakih. Sonce je sijalo nad mano, pod mano pa je bilo vse zeleno in modro. Prepričan sem da je bila to Zemlja, kjer sem živel. A bila je umazana. Kupi odpadkov, ki so ležali vse povprek so naš preljubi planet naredili bled. Barve, ki so bile poprej zaščitni znak našega planeta, so se zlivale v sivo rjave odtenke. Le morje je bilo barvito zaradi plastike, ki je plavala po gladini oceanov. Tudi zelene je bilo vedno manj. Vse je postajalo rjavo in brez barv. Razpoke zaradi pomankanja vode so se videle že na daleč. Ko sem skoraj zajokal zaradi grozovitega pogleda na Zemljo, me je nekaj nenadno začelo peči in skeleti po vsem telesu. Oči so se mi začele rositi zaradi dima, ki se je vil iz nekega dimnika pod menoj. V naslednjem trenutku nisem videl ničesar pod sabo nad sabo, levo alo desno. Povsod se je vil črn dim. Občutek sem imel kot da bi me želel raztrgati na milijone koščkov. Moje oči so postajale vedno bolj rdeče, telo pa vedno bolj sivkasto.

Nato je zapihal močan veter, ki je dim odnesel s seboj. Izgledalo je kakor ga nikoli sploh ne bi bilo. Zavedal sem se, kaj smo ljudje počeli. Ko je nečesa postalo preveč, smo se delali kot da tega ne vidimo. Kot da ne obstaja in nikoli ni.

Nisem opazil kako je med vsem tem postajalo vedno bolj vroče. Nenadoma sem se začel dvigati. Zemlja je postajala vse manjša in manjša. Bila je dovolj majhna, da sem si jo lahko vso ogledal. Na jok mi je šlo, ko sem jo videl vso sivo brez življenja. Po njej smo hodili le tisti, ki smo jo uničili, ki smo ji dali ta izgled…

Okoli sebe sem videl kako so se začele zbirati vodne kapljice. Bile so prav tako sive kot jaz. CO2 in SO4 skupaj z dušikovimi oksidi so jim obglodali poprej tako sijočo površino. Od bolečin so se stiskale ena ob drugo. Bilo nas je toliko, da smo zastrli sončno svetlobo nad nami. Počasi smo se spuščali k Zemlji. Ko smo se tako stisnjeni skupaj spuščali, sem vedno bolj čutil jezo sam nad seboj. Zakaj smo to naredili? Zakaj smo uničili naš lasten dom? Ta bolečina in jeza sta postali tako močni, da sta v obliki strele in groma udarili proti zemlji. Spet je postalo vse temno.

V naslednjem trenutku sem že padal. Izgledalo je, kot neskončen padec proti tlom. Razmetavalo me je po vetru gor in dol, da sem komaj videl, kje sem. V nekem trenutku sem padal z glavo proti tlom, že v drugem sem bil zopet obrnjen drugače. Strele drugih kapljic so švigale sem ter tja. Grmelo pa je z vseh strani.

Padel sem v neko lužo in se raztreščil v stotine majhnih kapljic, ki so poškropile vse okoli. Še preden sem se uspel ponovno sestaviti me je deroč tok že nesel po strugi neke reke. V naslednjem trenutku je v velikih valovih reka  prestopila svoje bregove. Zalivala je polja, ceste hiše… Nič ni uspelo ubežati deroči sili. Vse smo odnašali s seboj. Zemljo z vrtov, pesek s cest, veje z dreves… Udirali smo v hiše kot najboljši tatovi. Zalivali smo kleti in praznili police. S seboj smo odnesli vse kar nam je bilo na poti. Slišalo se je kričanje in cviljenje. Na drugem koncu ulice pa pasji lajež in klici na pomoč. Alarmi v avtomobilih so se drli na ves glas. Nič ni pomagalo. Naj po vsem tem trpijo še ljudje.

Po tistem se ne spomnim ničesar več… prebudil sem se na ves premočen na rečnem bregu. Okoli mene je bilo vse polno ljudi. Vsi so strmeli vame. Slišal sem kako so se spraševali če sem še živ. Umazan od blata sem poskusil vstati. Dva od njih sta mi hitro priskočila na pomoč. Kasneje so mi v bolnišnici povedali, da je za njimi težka noč, saj je v katastrofalnih nalivih ki so jim sledile poplave poškodovanih več tisoč ljudi, več kot stotinam pa se je srce zavedno ustavilo. Predvidevali so da me je voda odnesla. Niso pa vedeli, kako sem uspel preživeti. To zgodbo sem povedal vsakemu, ki je prišel mimo. Nekateri so se smejali, češ da so bile le butaste sanje, spet drugi so se zamišljeni odpravili naprej. Jaz sem prepričan, da je bilo vse res. Če ne, pa še bo.

Martin Cingerle, 3. A

Mentorica: Nina Rozman