Sem Špela Janežič, študentka prvega letnika Veterinarske fakultete in bivša dijakinja Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, Gimnazije in veterinarske šole, smer veterinarski tehnik.

Šolanje na Gimnaziji in veterinarski šoli je bila res odlična izkušnja. Vzdušje na šoli je prijetno že samo zaradi tega, ker ni tako velika in pravzaprav »vsak vsakogar pozna«. V lepem spominu so mi ostali profesorji veterinarskih in naravoslovnih predmetov, že zaradi samega odnosa med profesorji in dijaki, ki je super. Z veseljem pomagajo in razlagajo stvari, tudi če niso ravno »po programu«. Velikokrat smo slišali tudi kakšne prigode in življenjske stvari, iz katerih pa smo se tudi marsikaj naučili. Zelo sem vesela, da sem ohranila stike z določenimi profesorji, ki mi še zdaj priskočijo na pomoč in posredujejo koristne informacije. Najbolj so mi bili všeč strokovni predmeti in praktične vaje, kjer si z malo interesa in samoiniciative lahko tudi sam veliko naredil, npr. fiksacije, striženje volne, delo v Šolski veterinarski ambulanti… in si tako pridobil novega znanja.

V zelo dobrem spominu mi je ostala tudi izmenjava Erasmus+ na Ciper, kjer smo preživeli dva tedna, delali večinoma v lokalnem zavetišču in ambulanti, oskrbovali osle, mačke ter pse in res veliko naredili in se naučili. Super je, ker spoznaš nove osebe, ki si ji prej iz šole samo na videz poznal in tako stkeš prijateljstva, ki trajajo še dolgo.J Super izkušnja so tudi projekti SVSP, kjer gre za sterilizacije in kastracije potepuhov – tu pa se res ogromno naučiš!

Super je tudi možnost, ki je ponujena dijakom, da sodelujejo pri raznih projektih, proslavah in prostovoljstvu in se tako pokažejo na področjih, kjer sami želijo.

Na srednji šoli lahko razred organizira tudi šolski tabor. Zelo ga priporočam, predvsem v prvem letniku, da spoznaš svoje sošolce in se tako razred bolj poveže. V višjih letnikih so tabori organizirani po tematiki določenih predmetov, zraven gre profesor, ki uči ta predmet in se tako v enem vikendu izjemno veliko naučiš. Poleg tega na taborih poteka tudi družabni del: različne igre in dejavnosti, kar pač razred sam odloči. Je pa celotna organizacija v domeni razreda, s čimer dijaki pridobijo veliko organizacijskih izkušenj.

Šola mi je res ostala v dobrem spominu in ne obžalujem, da sem se odločila za to smer. Dala mi je dobre pogoje za nadaljnji študij na Veterinarski Fakulteti.

Sem Nejc Trobevšek in sem bivši dijak BIC Ljubljana, Gimnazije in veterinarske šole. Obiskoval sem smer veterinarskega tehnika in tega ne bi nikoli spremenil. Na šoli sem se vedno počutil dobro, imel sem veliko prijateljev, profesorji so bili korektni in vedno pripravljeni pomagati oziroma se prilagajati. Obšolske dejavnosti pa so tiste, ki mi bodo za vedno pustile pečat v spominu.

Najraje se spominjam šolskih taborov v Zapotoku, popoldanskih športnih dejavnosti, ekskurzij v tuje države in pa seveda mobilnosti Erazmus+. Moram tudi poudariti, da je šola naklonjena športnikom in jih tudi podpira. Sam sem treniral atletiko in nisem imel nobenih težav pri odsotnosti zaradi tekem ali priprav in pri nadomeščanju zamujenega.

Na raznih dogodkih in državnih proslavah nastopa šolska glasbena skupina, za popestritev skrbi šolska Impro skupina, ljubitelji eksotičnih živali pa lahko sodelujejo v šolskem vivarističnem krožku.

Pri pouku smo se učili o anatomiji živali, parazitih, delovanju zdravil, organskih in infekcijskih boleznih Vso znanje, ki smo ga prejeli, ni uporabno le v nadaljnjih naravoslovnih študijih, ampak tudi za vsakdan in za življenje. Veliko dijakov se kasneje odloči za študij veterine, biokemije, zootehnike, živinoreje itd., za kar je ta šola – po mojem mnenju – najboljša popotnica. Velikega pomena je tudi praktični pouk, ki ga dijaki opravijo v obsegu pouka in samostojno na veterinarskih postajah.

Sem Andraž Zrim, študent 3. letnika veterinarske fakultete in bivši dijak BIC Ljubljana,Gimnazije in veterinarske šole, smer veterinarski tehnik. Zelo rad se spominjam srednješolskih časov. V zelo lepem spominu so mi ostali predvsem profesorji naravoslovnih in veterinarskih strokovnih predmetov, s katerimi smo spletli pristne vezi in ki nam še vedno priskočijo na pomoč.

V času šolanja sem se počutili domače, pripadajoč prav tej šoli in njenim profesorjem. Vzdušje med poukom je bilo sproščeno in veselo, seveda pa smo se tako jaz kot tudi sošolci veliko naučili. Pridobil sem veliko praktičnih izkušenj. Če sem pokazal interes do dodatnega znanja, so mi profesorji razložili primer. Tudi sami dijaki smo lahko prispevali k oblikovanju nekaterih dejavnosti, ki so nas zanimale, npr. korekcija parkljev pri govedu, striženje ovc itd.

Na šoli so nam ponudili tudi razredne ali predmetne tabore, kjer smo utrjevali predmetno snov, se bolj povezali kot razred, sodelovali pri vseh dnevnih aktivnostih. V zelo lepem spominu mi bo ostala tudi mobilnost v okviru Erasmus+ na Severno Irsko, kjer sem štirinajst dni preživel s profesorjem in zelo dobrimi prijatelji, kjer smo si ogledali zavetišča, veterinarsko šolo, kmetije idr.

Mislim, da je bila to res enkratna priložnost v življenju, zato sem zelo hvaležen, da mi je šola to omogočila. Vsekakor je bila ta šola zelo dobra odskočna deska in najboljša izbira pred študijem na veterinarski fakulteti, kajti veliko lažje povezujem teorijo s prakso, ki sem jo pridobil na srednji šoli in pri delodajalcih.

»Naša bivša šola«, kot se jo spominjamo z nekdanjimi sošolci, nam je omogočila štiri zabavna, poučna in razburljiva leta. Spoznali smo, kdo natančno veterinarski tehnik je, kakšno je njegovo delo in katere kompetence mora imeti.

A naše znanje obsega mnogo več kot le teorijo. Z opravljanjem prakse in praktičnega dela pouka smo si namreč nabrali dragocene izkušnje in prvič zares začutili, kaj pomeni veterinarsko delo. Vsem, ki nas je praksa navdušila, je šola omogočila dodatne priložnosti. Tako sem lahko sodelovala z društvom SVSP, s katerim smo v Bosni opravljali sterilizacije, kastracije in zagotavljali osnovno veterinarsko oskrbo tamkajšnjim zapuščenim živalim. Ta izkušnja je bila zares neprecenljiva. S programom Erasmus+ pa smo z nekaj sošolci dobili tudi priložnost za 14-dnevno izmenjavo v češkem mestecu Boskowice, kjer smo se pridružili izobraževanju veterinarskih tehnikov.

Obzorja smo si širili tudi s sproščujočimi ekskurzijami; izjemno zanimivo je bilo potovanje v Varšavo in Krakov.

Najbrž vas zanima tudi, kakšni so profesorji? Nekateri zanimivi bolj, drugi manj in vendar nas je vsak med njimi opremil z uporabnim znanjem z njegovega strokovnega področja. Še posebej se lahko veselite profesorjev strokovnih veterinarskih predmetov , s katerimi smo se večkrat nasmejali do solz. Navdušili vas bodo razredni tabori, ki združujejo učenje in zabavo in kjer spoznate profesorje še v drugi luči. Tudi tiste najstrožje. 

Čeprav danes nadaljujem študijsko pot na veterinarski fakulteti, sem zares vesela in ponosna, da sem si na BIC Lj. pridobila znanje, dragocene izkušnje in poklic veterinarskega tehnika ter stkala prijateljstva za vse življenje.

In še, če boste na šolskih hodnikih za hordo dijakov kdaj zagledali pudla, srečali legvana ali morda jagenjčka, niste v filmu Mr. Dolittle, ampak na BIC-u.