Odločitev izbire srednje šole, je po mojem mnenju, ena izmed ključnih odločitev v času izobraževanja. Pri meni ta ni bila zahtevna, saj sem se za program tehniške gimnazije na Gimnaziji in veterinarski šoli, BIC Ljubljana, odločil že v sedmem razredu osnovne šole. K odločitvi je, poleg mojega lastnega interesa po nadaljevanju izobraževanja na naravoslovno usmerjeni gimnaziji, močno pripomogel obisk informativnega dneva, ki je organiziran na šoli. S samim programom se takrat po pravici povedano nisem pretirano ukvarjal, pritegnila pa me je domačnost in toplina šole. Ta v primerjavi z drugimi ni bila zastrašujoča stavba, temveč topla, svetla in prijetno razgibana. Taka mi je tudi ostala v spominu.

Skozi leta smo se s sošolci navezali nanjo, pa ne samo na stavbo, temveč predvsem na profesorje. Če bi jih želel opisati, bi bila ta stran vsekakor prekratka, tako bom rekel le, da mi bodo za vedno ostali v lepem spominu. Ko pa smo že pri sošolcih, se zavedam, da je največji strah bodočega srednješolca, ali bo sprejet v svojem razredu. Menim, da je ta še posebej v primeru naše šole zaman. Prav vsi dijaki se zelo dobro vključijo v svoje razrede in nemalokrat spoznajo prijatelje, s katerimi ostanejo tesno povezani tudi po zaključku srednje šole. Tako je bilo tudi v mojem primeru.

Vsekakor ne morem mimo predmetnika in vsebin, ki jih sreča dijak. Vsak, ki se odloči za tehniško gimnazijo, se mora zavedati, da bo izvedel poleg vsebin klasičnega predmetnika tudi veliko naravoslovnih vsebin pri specifičnih predmetih. Ti nekaterim na začetku povzročajo težave, saj je način razumevanja snovi in učenja drugačen od tega v osnovni šoli. A brez skrbi, hitro se boste nanj navadili.

Izpostavil bi tudi organizacijo šolske prehrane, ki je po mojem mnenju na zelo visoki ravni in dijakom omogoča kakovostne in okusen topel ali hladen obrok.

Ker obdobje srednje šole nikakor ni in ne sme biti le učenje, je na šoli poskrbljeno za kopico obšolskih dejavnosti. Izpostavil bi razredne tabore, kjer se dijaki in profesorji v bolj sproščenem okolju učijo, razvijajo spretnosti delovanja v skupini in najpomembneje od vsega – predvsem družijo. Poleg tega mi je v izredno lepem spominu ostalo tudi vsakoletno večdnevno smučanje, ki je del tretje ure športne vzgoje. Na šoli deluje tudi skupnost dijakov, kjer lahko dijaki spoznajo delo različnih dijaških organizacij in se tako vključijo tudi v malo bolj družboslovno usmerjene dejavnosti dijakov različnih srednjih šol.

Kot študent 2. letnika prvostopenjskega študija biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani menim, da je program tehniške gimnazije na GVŠ, BIC Ljubljana, eden, če ne celo najboljši, izmed programov srednjih šol. V štirih letih sem tako prejel mnogo znanja, razumevanja in predvsem veščin, ki mi sedaj omogočajo uspešen študij in razvoj osebne kariere.

Ko pomislim na tehniško gimnazijo, vidim svetle učilnice, premajhne hodnike in velike laboratorije. Te tri misli dobro opišejo dogajanje na šoli.

V svetlih učilnicah so v večinoma prijazni profesorji in v vseh primerih skoraj sami prijazni sošolci. V svetlih učilnicah se učimo, na začetku tako kot v vseh gimnazijah, a z leti pride nekaj izjem. Glave nam nehajo polniti s splošnimi zadevami in nas začnejo učiti zanimivejših stvari. Dobimo posebne predmete, to je biotehnologijo, mikrobiologijo in laboratorijske vaje.

Naslednja misel so (pre)majhni hodniki. Na hodniku ni nikoli dovolj prostora. Po mojem mnenju je ena od pomembnejših stvari tudi dobra malica. Kuhinja je vedno polna. Hodniški prostor zasedajo tudi domače živali… no ja, v resnici, ga dijaki, ki jih občudujejo.

Velik laboratorij. Na začetku večina stvari izgleda čudno, neznano, a z leti jih vedno več spoznamo. Naučimo se jih uporabiti in ne preveč polomiti. Šola nam zagotavlja veliko priložnosti za to. Nameni nam veliko ur v laboratoriju, posveti nam biološki tabor in predvsem čas, da naredimo napake in se iz njih učimo.

Ta program sem izbrala zaradi velikega poudarka na naravoslovnih predmetih in moram priznati, da me program ni razočaral. Po končani gimnaziji imamo dijaki širok spekter znanja s področja biologije, biotehnologije, mikrobiologije, kemije in seveda tudi iz drugih splošnih predmetov, ki se poučujejo na gimnazijski smeri. Kot tudi vsi drugi gimnazijski programi smer tehnična gimnazija ni enostaven program in zahteva kar nekaj učenja in posvečanja pozornosti posameznemu predmetu, a resni in motivirani dijaki kljub popoldanskim aktivnostim nimamo večjega problema z opravljanjem programa z odličnimi rezultati.

Moja najljubša lastnost šole so pa dobri odnosi, ki jih gojimo tako dijaki s profesorji kot tudi dijaki med sabo. Šola ni zelo velika, kar omogoča, da se profesorji po potrebi lahko z dijakom tudi individualno ukvarjajo. Zato se lahko dijak, če naleti na kakšno oviro, vedno zanese na pomoč profesorjev, sošolcev in tudi dijakov višjih letnikov.

Sem dijak 4. letnika tehniške gimnazije na Gimnaziji in veterinarski šoli, BIC Ljubljana. Ta gimnazija je za razliko od drugih bolj naravoslovno usmerjena, kar še posebej pritegne nekatere dijake, med drugim tudi mene, saj ponuja bolj poglobljen vpogled v predmete, kot so kemija, biologija in biotehnologija. V mojem primeru se je to izkazalo za izjemno uporabno stvar, ker je moj cilj imeti kariero na področju kemije, in ker je to gimnazija, imam boljše možnosti za vpis na fakulteto, in to katerokoli, če bi si morda med izobraževanjem premislil.

Moje mnenje je, da so predmeti na tej šoli primerno zahtevni. Nekateri bolj, drugi manj, ampak to je odvisno od tega, kaj človeka zanima in kam bo usmeril svoj interes. Drugače se pri nas najde nekaj za skoraj vsakogar. Imamo vivaristični krožek za tiste, ki jih zanimajo (eksotične) živali in skrb za njih. Za dijake, ki jih zanima svet in tujina, imamo vsako leto (če ni korone) kar veliko število neobveznih ekskurzij v tujino in raznoraznih mobilnosti v okviru Erasmusa. Poleg tega se na šoli odvijajo tudi fotografski krožki in natečaji, debatni krožki, opazovanje ptic in še mnogo drugih stvari.

Posebnost tega programa so laboratorijske vaje, s katerimi dijaki začnejo v 2. letniku. Začne se z mešanjem sladkorja, konča pa z ločevanjem hemoglobina in vitamina B₁₂; no, nisem še končal s šolo, tako da nas lahko čaka še kaj boljšega. Pri tem predmetu se spoznaš z opremo v laboratorijih, skupinskim delom in pridobiš veliko praktičnih veščin na več znanstvenih področjih.

Ampak tista stvar, ki po mojem mnenju našo šolo loči od drugih, je vzdušje. Spominjam se, da sem, že ko sem na informativnem dnevu vstopil v šolo, začutil neko toplino. Nekaj preprostega, ampak na neki način težko pojasnljivega. Počutiš se sprejetega, in to bolj kot vse drugo potrdi tvojo pravilno odločitev ob vpisu v to gimnazijo. Višji letniki ti pomagajo, da se ujameš v ritem srednje šole, profesorji so prilagodljivi in razumevajoči, čeprav se vedno najde kdo, s katerim se ne boš ujel – to je neizogibno, ampak čez čas se lahko ozreš nazaj in razumeš njegove motive in dejanja in spoznaš, da ti je bilo želeno samo dobro.

In sedaj, ko se obrnem nazaj in pogledam skozi vsa štiri leta mojega izobraževanja na tej šoli, cenim vsak trenutek, ki sem ga preživel s sošolci in prijatelji, vsako spraševanje, vsako šolsko uro, vsak pogovor s profesorjem na hodniku, vsak odmor za kosilo in vsako razočaranje, ki sem ga doživel; ker vem, da zaradi teh trenutkov nisem postal samo boljši dijak, ampak tudi boljši človek.

BIC Ljubljana, Gimnazija in veterinarska šola ima odličen izobraževalni program in kolektiv, ki je vedno pripravljen pomagati, njihove razlage snovi pa ostanejo za celotno življenje. Sproščeno okolje in prijateljski odnosi dajejo GVŠ poseben čar, ki omogoča razvoj sposobnosti posameznika do popolnosti. 

Sem Aljaž Pišek, študent 4. letnika medicinske fakultete univerze v Mariboru.

Že od nekdaj sem vedel, da bom študiral nekaj naravoslovnega. Od nekdaj mi je bilo všeč opazovati naravo in procese, ki se v njej odvijajo. Moj najljubši predmet v osnovni šoli je bila kemija, sledili so ji biologija, matematika in fizika.

V devetem razredu sem se odločal med dvema gimnazijama, in sicer med Škofijsko gimnazijo Želimlje (ker sem Želimljan) in Gimnazijo in veterinarsko šolo, BIC Ljubljana. Na informativnem dnevu me je bolj privabil BIC Lj., tam sem se hitro počutil domače. Po pravici povedano me je najbolj pritegnilo to, da ima šola svoj vivarij in da lahko dijaki s seboj v šolo pripeljemo svoje živali. Tudi predmetnik mi je bil zelo všeč. Mikrobiologije in biotehnologije nimajo na vseh gimnazijah. Še posebej pa ne toliko dela v laboratoriju.

Gimnazijski čas mi je hitro minil in imam ga v zelo lepem spominu. Imel sem dobre sošolce in odlično smo se ujeli s profesorji. Naravoslovja mi res ni manjkalo, družboslovja pa je bilo ravno prav.  Vsa štiri leta sem deloval kot vivarist. Naša naloga je bila skrb za živali, ki domujejo v šoli. Tukaj sem imel priložnost naučiti se delati z različnimi vrsta plazilcev, dvoživk in žuželk. Mogoče se vam ob tej povedi pojavi vprašanje, kako bi mi to lahko v življenju koristilo. Jaz sem po koncu gimnazije začel delati v ZOO Ljubljana kot študent vivarist, kjer občasno delam še danes, za sprostitev med študijem. Všeč mi bil tudi biološki tabor, kjer smo štiri dni raziskovali biologijo in okoljske dejavnike slovenske obale. Zanimivo in zabavno je bilo tako z biološkega kot tudi družabnega vidika.

V četrtem letniku smo morali v sklopu predmeta biotehnologija narediti projektno nalogo. S sošolko sva imela priložnost delati na Oddelku za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Preučevala sva spreminjanje oblike vrste celic v možganih (astrocitov) pri barvanju z določenim barvilom. Delo je bilo zanimivo, naučila sva se tudi pisanja seminarja, kar pa je zelo dobra popotnica za fakulteto.

Če bi se še enkrat moral odločati, katero gimnazijo bi izbral, bi se odločil enako. Zaradi dobrega odnosa tako s sošolci kot tudi s profesorji smo ustvarili prijetno okolje, kamor smo radi prihajali.

Komu bi šolo priporočil? Vsem navdušencem nad naravoslovjem, ki bi radi svoje znanje naravoslovja poglobili in usvojili veščine dela v laboratoriju. Meni osebno je pridobljeno znanje zelo koristilo, imel sem občutek, da sem bil pri osnovnih naravoslovnih predmetih na fakulteti (kemija, biokemija, biologija celice itd.) v veliki prednosti. Tudi delo v laboratoriju v sklopu vaj na fakulteti mi ni bilo tuje, imel sem občutek, da se v laboratoriju znajdem, da znam delati z laboratorijskim priborom. Kar nekaj vaj smo tudi v gimnaziji že izvedli, tako da sem kasneje na fakulteti poznal potek in način dela (npr.: PCR, elektorforeza DNK itd.).